­

Pravilna kombinacija sadja

Ker je poletni čas in je veliko sadja na razpolago,  bom danes pisala o kombinaciji sadja. Zato, ker je poleti veliko sadja in zato, ker je pomembno kako sadje kombiniramo z ostalimi živili, da ni teže v želodcu, megle v glavi in prebava dobro deluje.

Sadje se zelo hitro prebavi in se praviloma ne kombinira z ničemer. Večina živil, ki jih pojemo skupaj s sadjem, prebavo sadja zelo upočasni in povzroči, da živila v telesu fermentirajo. Rezultat so plini, napinjenost, lahko tudi bolezen.

Da si bomo lažje predstavljali, to lahko ponazorimo z dvema vrstama vlakov. Sadje je definitivno ekspress vlak, ker gre zelo hitro čez prebavni trakt. Ostala živila – škrob, proteini, oreščki so potniški vlak, ker se premikajo počasi.

Če pojemo sadje po obroku se zgodi sledeče. Najprej smo spustili na tirnice našega črevesja potniški vlak, ki se premika počasi in ustavi na več postajah. Sadje: takoj za tem, je zaštartal ekspresni vlak, ki se pelje hitreje in ne ustavlja prav na vsaki postaji. Kaj se zgodi? Ekpresni vlak trči v potniški vlak, kar za naše telo ne pomeni nič dobrega, v glavnem same težave.

Kdaj lahko jemo sadje v časovnem zaporedju z ostalimi živili?

Praktično to pomeni, da lahko sadje jemo 20 minut pred glavnim obrokom, ker se bo hitro prebavilo in bo naš prebavni trakt prost za naslednjo vrsto živil. Sadje jemo lahko tudi med obroki, ko so se obroki že prebavili. Približno je to kakšne 2 uri po obroku, včasih prej, včasih kasneje. Odvisno, kaj smo jedli in kako hitro se ta vrsta hrane prebavlja.

Izjeme pri kombiniranju sadja

Pri komibiranju sadja poznamo izjeme. V zelenih smoothijih lahko kombiniramo zeleno listano zelenjavo, točneje zelenjavo, ki jo lahko ovijemo okoli prsta: npr. blitvo, špinačo, ohrovt, zelje in sadje. Smoothi se sicer ne bo prebavil v 20 minutah, kar je dobro s tega slatišča, da smo dlje siti. Ne bo povzročal motenj v črevesju in želodcu. V smoothije ne priporočam mešati oreščkov. Oreščki imajo veliko maščobe, nekateri med njimi veliko proteinov in niso dobra kombinacija za v smoothie. S presnimi tortami je enako. Kombinacija sadja in oreščkov, nikakor ne gre skupaj.

Druga izjema so banane. Ker so pecej škrobaste, jih lahko mešamo s škrobastimi živili, kot so lubenice in melone.

Lubenice ne mešamo z drugim sadjem in jih jemo same. Prav tako melone. Obe vrsti sadja se prebavijo še hitreje kot ostalo sadje.

Kdaj v toku dneva je najbolje jesti sadje?

Zjutraj seveda in v toku dopoldneva. Seveda tik pred glavnim obrokom ali nekaj časa po obroku. Sama se ponavadi držim pravila, da zvečer jem zelenjavni obrok, sadje pa neham jesti zgodaj popoldne. Poleti seveda najraje v obliki sadnega sladoleda.

Naredim ga čisto preprosto, popolnoma brez sladkorja. Banane in ostalo sadje narežem in dam v zmrzovalnik. Tik preden želim jesti sladoled dam v blender malce banan in drugo vrsto zmrznjenega sadja, vse zmiksam in sladoled je pripravljen. Njami.

Kaj jemo poleti?

Pomlad se že krepko nagiba v poletje, čeprav še ne koledarsko, ampak samo po vročih dnevih, ko temperature dosegajo skoraj 30º C. Danes bomo govorili o spremembi hrane, ki sledi spremembam letnih časov. Kot vemo, nam pozimi bolj paše bolj glutenska hrane, škrobnata in proteinska. Ni boljšega od svežega domačega pečenega kruha. Spomladi nam take zadeve ne dišijo več, poleti pa sploh ne. Vsaj meni. Poleti imam najraje ogromno sadja: jagode, pa češnje, marelice in pa veliko solat. Takšnih in drugačnih. Samo zelena, pa zelena s kumarami, pa samo kumarična, pa zelena s surovo naribano rdečo peso, korenčkom in seveda avokadom. Ponavadi jo pojem brez česarkoli, samo, da je ogromno sveže surove zelenjave, pa sem zadovoljna. Pa seveda sladoled. Da ne bo pomote- sadni brez sladkorja. Jagodni pa borovničev, pa marelični, vse kombinacije, ki vam pridejo na misel. Kruha poleti skoraj ne jem, če že jem testo, ga jem seveda v obliki pit z veliko sadja. Jem sezonsko.

Tisti, ki vsaj malo poznajo živalski svet vedo, da če rastlinojeda živali (npr. jelen) poje hrano, ki ni sezonska, povrzoči drastične spremembe v svoji mikrobiologiji. Taka žival ima hude prebavne motnje ali pa zaradi tega umre. Krave na primer, če se poleti ne pasejo, ampak se hranijo z žitom, namesto sezonske trave, zbolijo. Zato morajo krave, ki se ne pasejo poleti redno dobivati zdravila, da uravnavajo prebavo.

Če izvensezonska dieta lahko ubije jelena in povzroči prebavne motnje pri kravah ali to vpliva na človeka? Ko še ni bilo hladilnikov in zmrzovalnikov, se je človek hranil sezonsko. Naši prazgodovinski predniki so pojedli pozimi več glutena in mlečnih izdelkov, oreščkov, poleti več lahke hrane, kot je sadje in zelenje. Znanstveni dokazi govorijo v prid temu, da se s e s prihodom pomladi začnejo spreminjati tudi mikrobi v prebavnem traktu. Spomladi nastopi nova populacija mikrobov, ki laže prebavlja zelenje in sadje.

To pomeni, da je zima čas, ko pojemo več ene vrste hrane, poleti pa več druge vrste hrane, zato tudi prehranska piramida ne more biti enaka pozimi in poleti? Zakaj torej vsi prehranski strokovnjaki rišejo enako poletno in zimsko prehrambeno piramido, če pa vsa naša zgodovina in znanstvena dognanja govorijo drugače?

Super hrana in super reakcije

Par let nazaj je prišla na tržišče super hrana. Če se prav spomnem se je cela zadeva bolj intenzivno začela z maco. Takrat sem delala v dveh bio trgovinah kot svetovalka in spomnem se, da je izšel članek o maci. Kmalu potem se je začela nora prodaja te super hrane. Vsi so hoteli maco, nobeden se ni spraševal ali je dobra zanj ali ne.

Sama sem v tistem času poskušala najti čim več informacij o maci, sploh o njenih stranskih učinkih, pa na spletu še nič ni bilo. Moja sodelavka je imela z uživanje mace zelo pozitivno izkušnjo – po enomesečnem jemanju si je spravila ščitnico v red – zato sem jo začela jesti tudi sama. Pa ne zaradi ščitnice, ampak samo zaradi radovednosti – da poskusim, kako deluje name Seveda nisem pretiravala z dozo, vendar vem, da je moje telo zelo občutljivo. Če so kakšni stranski učinki, jih bom tako ali tako začutila. Pa sem jih. Po naravi imam precej nizek pritisk, pa mi je padel še bolj, poleg tega sem postala precej utrujena. Seveda sem takoj prenehala z uživanjem mace in moje stanje se je takorekoč čez noč popravilo. Pa nisem imela edina ta problem, kasneje sem se pogovarjala še z večimi, ki so imeli podobne probleme kot jaz. Kakšno leto kasneje so mi na bioresonanci potrdili, da maca sploh ni zame.

Nekaj mesecev kasneje sem bila na nekem izobraževanju o super hrani in so me hoteli na vsak način prepričati, da so goji jagode super zame. Ko sem jih vprašala koliko solanina imajo v sebi (goji jagode spadajo med razhudnike in kot vsi razhudniki vsebujejo solanin), mi niso znali odgovoriti na vprašanje. Niti tega niso vedeli, da goji jagode spadajo med solanacee. Jaz seveda od razhudnikov dobim pikasto kožo in otekle bezgavke.

Potem sem slišala kar nekaj zgodb o težavah, ki so jih imeli ljudje s super hrano. Nekaj mojih znank je imelo želodčne težave s camu camu jem, znanec se po ashwagandi ni mogel umiriti, pa bolečina v ledvicah po shatavariju….

O koristnosti super hrane ni nobenega dvoma. Kar je sporno, je to da ni vsaka super hrana za vsakega. Na žalost se vse preveč stvari pri super hrani vrti okoli denarja. Prodati čim več, čim večji množici ljudi. Ta množica ljudi pa niti ne ve ali jim koristi ali ne. Sama sem poskusila veliko super hrane, tudi zaradi tega, da vidim kakšne učinke ima, če jih sploh ima. Nekaj teh živil je delovalo name pozitivno, nekaj negativno, nekaj pa jih ni imelo nobenega učinka name.

Moj zaključek je sledeč. Super hrana je zelo močna, v veliko primerih tako močna kot farmacevtska zdravila. Kar nekaj te hrane ima stranske učinke. Težava je v tem, da zdravila predpiše zdravnik, ki se je nekaj let šolal na fakulteti in naj bi poznal njihovo delovanje. Zdravila se dobijo samo na recept. Super hrano pa lahko kupi vsakdo, kjerkoli in v neomejenih količinah. Večina ljudi prebere za kaj je dobra, kupi škatlico ali stekleničko in ne preveri ali je dobra za njih. V veliko primerov lahko naredi več škode, kot koristi.

Pa vam ne govorim, da nisem za nove in napredne stvari. Samo na stvari gledam malo drugače. Nisem pristaš tega, da se obnašamo do svojega telesa mačehovsko in potem vzamemo par tabletk super hrane, s katero si bomo izboljšali zdravje. Mogoče bomo pa samo omilili učinke naših slabih navad (premalo gibanja, preveč procesirane hrane, zakisana telesa, stres, prepozne večerje…). Ali nekomu, ki kašlja in ima težave s pljuči, pomagajo zdravila, če še naprej pokadi škatlo cigaret na dan?

5 živil, ki blokirajo absorbcijo magnezija

Naše telo potrebuje magnezij za različne funkcije (za uravnavane ženskih hormonov, pri proizvodnji serotonina… ampak o tem kdaj drugič). Večinoma ga imamo premalo in je dobro jemati dodaten magnezij, tudi zato, ker določena hrana blokira absorbcijo magnezija. Naj jo naštejem:

  1. visoko proteinska hrana – meso, mlečni izdelki, ;
  2. tanin v čaju (zeleni in črni čaj) se veže na vse minerale, tudi magnezij ;
  3. oxalna kislina (surova špinača – smoothiji!);
  4. fitinska kislina (semena in žitaric – temu se izognemo če semena in žitarice namakamo pred kuhanjem);
  5. soja – tudi v soji je fitinska kislina, ki se ne uniči z namakanjem in kuhanjem; samo fermentacija, kot je pri misu in tempehu bo zmanjšala nivo fitinske kisline.

Ali nas zebe?

Končno so nastopili malce hladnejši dnevi, kar je tudi prav, saj je zima na pohodu. Manjka samo še sneg, da bo slika popolna. Ko pride mraz, pobrskamo po omari in izvlečemo na dan najtoplejše bunde in plašče. Če zimi prilagodimo svoja oblačila, je prav, da mrazu prilagodimo tudi svojo prehrano. Obstaja hrana, ki hladi in hrana, ki greje. To je dobro vedeti, še posebej če nas rado zebe.

Pozimi pijmo več zeliščnih čajev. Ker so topli nas grejejo, pa tudi zelišča vsebujejo, ki so antioksidanti in pomagajo našemu imunskemu sistemu (npr. ameriški slamnik, šipek, hibiskus, materina dušica…). Če imamo še vedno hladne noge in roke, naribajmo v čaj ingver. Ingver vsebuje olja, ki naše telo ogrejejo in zboljšajo cirkulacijo v vseh delih našega telesa. Ogrejeta nas tudi cimet in kurkuma, kar ni nič nenavadnega, saj vsa tri zelišča spadajo v družino Zingiberacea. Če pozimi ne moreme brez sveže stisnjenih sokov ali smothijev, jim poleg zelene listnate zelenjave dodamo veliko ingverja in malček kurkume, pa nas ne bo zeblo. Pa da ne pozabim še zelo pomembnega zimskega zelišča: cimeta. Cimet deluje proti strjevanju krvi, to pomeni poveča tok krvi in zvišuje metabolne aktivnosti. Po domače povedano nas ogreje.

Pogrejejo nas tudi juhice, enolončnice s korenasto zelenjavo, ki deluje podobno kot ingver.

Nekateri obožujemo sadje, jedli bi ga pozimi, vendar nas potem zebe. Normalno, saj večina sadja hladi telo. Jaz to težavo pozimi rešujem tako, da si iz sadja pripravljam tople obroke. Jabolka ali hruške spečem v pečici, banane na ponvi ali v pečici, kakije zmiksam, zmes pa potem pogrejem. To je samo nekaj idej, verjamem, da jih boste več našli sami.

Pozimi tudi manj paše solata, ker hladi. Lahko jo nadomestimo s solato iz surovega kislega zelja ali repe, ki jo polijemo z oljčnim oljem in potresemo npr. s sezamovimi semeni.

Kaj pa fama o alkoholu in »takratkih« , ki naj bi greli? Žal je to samo fama. Vse alkoholne pijače hladijo. Alkohol res povzroči širjenje žil – zato so tisti, ki malo spijejo lahko rdeči v obraz. Posebno se razširijo kapilare tik pod površjem kože. Poveča se količina krvi, ki pride na površje kože, kar nas prvi trenutek ogreje. Vendar se bo notranjost telesa hitro ohladila. Pivec ponavadi ne opazi padca temperature, sploh če pije še naprej, ker je koža na površju topla, notranjost pa se konstantno ohlaja. Podoben učinek ima tudi kofein.

Zaradi teh in podobnih razlogov pitje alkohola, preveč surove hrane…pozimi odsvetujem. Za take namene so na voljo ostali bolj primerni letni časi. Razvajajmo in crkljajmo se raje z vročo čokolado in kakavom, dobrimi čajčki in še s čim podobnim.

Več o hrani, ki greje in hladi in njeni pripravi na seminarju 27. januarja 2017.

Strupi in nezdrave navade

Zadnjič se mi je zgodilo nekaj zanimivega. Od znanke, ki pozna moj prehranjevalni slog in ve, da kupujem ekološko hrano, sem dobila jagode, kupljene na tržnici, vendar domače. Obožujem sadje, zato sem jih pojedla na mah, celo košarico – pol kilograma. Čez pol ure sem po nogah dobila srbečico, čez par minut pa še rdeče lise. To je trajalo nekaj ur, potem pa izginilo. Seveda sem se spraševala, ali sem naenkrat postala alergična na jagode ali je vzrok kje drugje.

Stvari sem hotela priti do dna. Nisem se mogla sprijazniti z mislijo, da bi morala nehati jesti enega svojih najljubših sadežev. Pa sem se odločila, da bom tvegala in pojedla še eno košarico jagod. Takoj naslednji dan sem skočila na tržnico do kmeta, pri katerem redno nakupujem, ker vem, da uporablja le ekološka škropiva, po domače jagode. Z užitkom sem pojedla celo košarico jagod, pa še oprala jih nisem – zanalašč–zatrdil mi je, da ni potrebno. Čakala sem na reakcijo, pa nič.

Tudi naslednji dan sem odšla po jagode in omenila zgoraj omenjeni neljubi dogodek. Kmet mi je odgovoril na vprašanje, ki mu ga pravzaprav nisem niti zastavila– podarjene jagode so bile verjetno škropljene s konvencionalnim škropivom. Razložil mi je, da škropivo kar nekaj časa ostane na jagodah; če si pozoren, prepoznaš celo okus tega škropiva. No ja, on bi ga verjetno prepoznal, jaz pa ne. Meni bi se najbrž zdelo, da jagode pač niso tako okusne. Sama pri sebi sem na osnovi tega preizkusa ugotovila, da nisem alergična na jagode, temveč na škropivo, kar je seveda normalno in logično.

Čez teden dni se mi je zgodilo podobno, le da tokrat s koprivami, ki sva jih z možem nabirala ob potoku poleg polja. Po zmešančku iz teh kopriv in sadja sem dobila identično reakcijo. Tokrat sem vedela, da ni problem v koprivah, temveč v škropivu, s katerim so škropili polja, ki ležijo v nesposredni bližini potoka. Koprive sem seveda zavrgla in nove nabrala drugje.

Nauk moje zgodbe je naslednji: oznaka domače pomeni, da je izdelek zrasel pri domačem kmetu v Sloveniji, kar pa še ni zagotovilo, da je primeren za naše telo. Še vedno v takem pridelku najdemo pesticide in herbicide. Pesticidi delujejo tako, da napadajo živčni sistem škodljivcev – toda ali res samo škodljivcev? V neki raziskavi so proučevali ljudi, ki jedo konvencionalno pridelana sadje in zelenjavo, in ugotovili, da pojedo slabe štiri litre pesticidov, kar seveda predstavlja precejšnje tveganje za njihovo zdravje.

Zato svetujem, da jejmo ekološko pridelano hrano, ki ne obremenjuje telesa. S tovrstno hrano se ne izognemo le pesticidom in herbicidom, temveč tudi različnim ojačevalcem okusov, umetnim barvilom, konzervansom, skratka vsem t. i. E- jem v hrani. Priporočljivo je tudi, da uživamo le nerafinirana živila – od moke do olj in sladkorja.

Vem, da je ekološko pridelana hrana žal dražja, a je veliko bolj kakovostna. Sicer pa – ali bi v svoj dragoceni avto nalili bencin, za katerega veste, da bo kvarno vplival nanj? Zakaj potem ne bi bolje poskrbeli za svoje telo z bolj kakovostno hrano?

Priporočam tudi uporabo ekoloških čistil in kozmetike. Moja izkušnja je takšna: na začetku sem uporabljala veliko ekoloških čistil in zanje porabila kar precej denarja. Pozneje sem ugotovila, da pravzaprav potrebujem kis, sodo bikarbono in malo limone, pa tu in tam kakšno eko čistilo. Tudi kozmetike potrebujem manj, ker uživam kakovostno in živo hrano. Na koncu se vendarle računica izteče nam v korist – tudi zato, ker imamo več energije.

Fruktozno-glukozni koruzni sirup

Problem nastopi, ko na deklaracijah ni navedeno, kakšno vrsto sladkorja in koliko le-tega je v živilu. Proizvajalcem tega namreč ni treba napisati. Že od leta 1980 različni proizvajalci uporabljajo fruktozno-glukozni koruzni sirup. Prisoten je v večini sladkarij, sadnih sokovih, gaziranih pijačah, kosmičih, jogurtih, paradižnikovih omakah, solatnih dresingih, majonezah in celo v kruhu. Zadnjič sem presenečena v eni od ekoloških trgovin v Ljubljani ugotovila, da je v sladoledu fruktozno-glukozni sirup, ki je po mojem mnenju eno od najbolj nezdravih sladil.

Fruktozni sirup je bolj sladek od navadnega sladkorja, povečuje apetit in vodi k debelosti, celo bolj kot navaden sladkor. Njegova največja slabost pa je, da od njega postaneš bolj odvisen kot od kokaina. Znanstveniki mu pripisujejo še cel kup negativnih učinkov, kot so povzročanje diabetesa in vnetja možganov.

Fruktozno-glukozni sirup in tudi druge oblike nenaravnih sladkorjev porabljajo telesno zalogo vitaminov in mineralov. Poleg tega uživanje veliko sladkorja povezujejo tudi z duševnimi neravnovesji, kot so nižji IQ, agresivno vedenje, tesnoba, hiperaktivnost, utrujenost, težave pri učenju in nenazadnje z demenco.

V zadnjem času moje stranke potrjujejo, da izločitev rafiniranih sladkorjev iz prehrane njihovih otrok vodi k boljši osredotočenosti, večji mirnosti in lažjemu dojemanju učne snovi.

Transmaščobne kisline

Zdravju nevarne so tudi transmaščobne kisline. Najdemo jih v živilih živalskega izvora (2–5%) in v praktično vseh živilih, ki pridejo iz tovarn – vsa predelana hrana, pečeni izdelki, večina ocvrte hrane, hidrogenirane margarine in posledično vse klasične sladice. Transmaščobne kisline poškodujejo celice, povečujejo vnetja in preprečujejo normalno delovanje možganov, ki vodi k depresiji in demenci.

Aluminij in živo srebro

Ko začneš raziskovati, kaj je zate zdravo in kaj ni, ne ostaneš samo pri hrani. Dve težki kovini, ki sta prisotni vsepovsod, sta aluminij in živo srebro. Aluminij je v posodah, folijah, celo dezodorantih. Živo srebro pa najprej v amalgamskih zalivkah, ki jih slovenski zobozdravniki še vedno uporabljajo. Živo srebro gre iz zalivk v zobeh neposredno v krvni obtok in od tam v telesna tkiva, kjer se nalaga in zatruplja telo. Mnogi sicer imamo ali smo imeli amalgamske zalivke, vendar zdaj obstajajo zobozdravniki, ki to odstranjujejo pravilno – tako da dodatno ne zastrupijo telesa. Priporočljiva je tudi poznejša kura z algo klorela ali na primer s čemaževo tinkturo.

Od leta 1990 so kemijske tovarne po vsem svetu dale v uporabo 80.000 novih kemikalij, od tega je bilo glede varnosti testiranih samo 500. Kar nekaj od tega jih je v pralnih praških ter čistilih, ki jih vsakodnevno uporabljamo. Pri neki raziskavi so celo v popkovini, ki povezuje mater in nerojenega otroka, našli okrog 200 toksinov.

Od nezdravih k zdravim navadam

O škodljivosti kave in nikotina ne bom pisala, ker to tako ali tako že vemo, raje se bom dotaknila dveh stvari, ki v naših glavah ne veljata za ne vem kako pomembni, a vseeno prispevata svoj lonček na stran slabega počutja ali bolezni: premalo spanja in nepravilni urnik prehranjevanja.

Včasih so ljudje spali od osem do devet ur in niso uživali različnih poživil – predvsem kave, ki moteno deluje na spanec. Danes spimo v povprečju dve do tri uri manj, kar škodljivo vpliva na naše telo. V določenih fazah najglobjega spanca se naše celice prenavljajo. Če je spanja premalo ali če spanec ni dovolj globok, se telo ne prenavlja dovolj, če sploh se. Uživanje poživil krati prepotrebni globok spanec in regeneracijo. To ne pomeni le hitrejšega staranja, temveč lahko hitro vodi k boleznim. Poleg tega pa premalo spanca spodbuja tudi željo po hrani. Telo je namreč izčrpano in hoče več energije, če ne s spancem, pa s hrano.

Zelo pomembno je, da nehamo uživati hrano najpozneje tri ure pred spanjem. Če želimo kakovosten in globok spanec, bi morali k počitku leči nekje med deseto in enajsto uro zvečer in s prehranjevanjem prenehati okoli sedme ure zvečer. Sicer pa mi ni treba verjeti na besedo. Poskusite sami, pa boste videli razliko, predvsem če ste v zadnjem času veliko delali in premalo spali. V času letnega dopusta imate zares priložnost, da vsaj en mesec hodite spat ob deseti uri in spite osem ur, svoj zadnji dnevni obrok pa použijte med šesto in sedmo uro zvečer.

Odvisni od sladkorja?

Z zdravo prehrano se ukvarjam že 25 let. V tem času sem preštudirala ogromno knjig in člankov o zdravem prehranjevanju, ki sem jih preizkusila tudi na sebi. Na srečo se moje telo takoj odziva na vse substance, ki mu niso ljube ali bi mu utegnile škoditi.  Tako sem postopno iz prehrane izločila vse, kar mi ni odgovarjalo, in z izboljšanjem zdravstvenega stanja dobila potrditve, da sem naredila prav.

Pred nekaj leti sem na svoji koži opazila reakcijo, ki si je nisem znala razložiti. Precej časa sem ugotavljala, kje bi lahko bil vzrok, pa zadevi nisem in nisem prišla do dna, dokler nisem čisto na koncu, ko mi je že zmanjkovalo idej, preizkusila še diete, ki temelji na neuživanju sladkorja. Do takrat sem jedla sladice, sladkane z naravnimi sladili, in bila prepričana, kako zdravo se prehranjujem. Vsak dan sem pojedla vsaj majhen košček nečesa sladkega. Potem sem se odločila, da bom popolnoma prekinila s sladicami, suhim sadjem in z vsemi naravnimi sladili, moj edini vir sladkorja bo le sveže sadje.

Bila sem nadvse presenečena. Ugotovila sem namreč, da težko zdržim brez sladic. Vsak dan sem imela željo po njih, sadje me niti približno ni zadovoljilo. Po 14 dneh je želja po sladkem izginila. S prehranskim režimom sem nadaljevala zaradi dobrega počutja in kmalu je izginila tudi želja po sladicah. Tudi s kožo nisem imela več težav. Takrat sem presenečena ugotovila, da sem že vse življenje sladoholik, pa tega niti vedela nisem.

Odvisni od sladkorja? Naredite test.

Sladkor je droga, tako kot alkohol in kava. Če se sprašujete, ali ste odvisni od sladkorja, naredite test. Iz prehrane izločite vse sladice, nehajte dodajati  sladkor svoji jutranji kavi ali čaju, nehajte piti sladkane sokove, alkohol, ne uživajte živil z ‘zdravimi sladili’ (kot so agava, kokosov sladkor, med), nehajte jesti rafinirana živila, kot so bela moka, beli riž – nadomestite jih s polnozrnatimi živili, od sladkega  jejte samo sveže sadje. Tudi suhega sadja ne jejte (datlji!), ker vsebuje preveč koncentriran sladkor.  Če se vam bo začela pojavljati močna želja po sladkem in je ne boste mogli zadovoljiti s skodelico kuhanega riža ali sladkega krompirja, ste najverjetneje zasvojeni s sladkorjem.

Škodljivi učinki sladkorja

Sladkor ima mnogo škodljivih učinkov na naše telo. Sprva poruši ravnovesje v našem telesu. Če je naše telo zdravo, hormoni delujejo normalno, minerali in vitamini pa so v homeostatičnem stalnem razmerju. Ko v telo pride sladkor, se to stanje poruši. Poglejmo primer: za pravilno delovanje telesa morata biti minerala kalcij in fosfor  v določenem razmerju. Po zaužitju sladkorja raven fosforja pade, raven kalcija pa se dvigne. Tako nastane problem, ker naše telo kalcija in fosforja v tem razmerju ne prepozna. Telo zaznava, da ima preveč kalcija, ki ga ne more izkoristiti, in ga tretira kot toksin. Odvečni kalcij naše telo odlaga na zobeh (zobne obloge), sklepih, očeh, krvnih žilah.

Ko sladkor poruši ravnovesje mineralov v našem telesu, povzroči tudi nepravilno delovanje hormonov. Ko smo mladi in zdravi, se telo po zaužitem sladkornem obroku precej hitro vrne v  ravnovesje, pri starejših in fizično šibkejših ljudeh pa se ta proces precej upočasni. Posledično začne pešati  imunski sistem, lahko se pojavijo alergije na hrano, ki jih prej ni bilo.

Sčasoma pridejo na dan večje težave, kot so artritis, kardiovaskularne bolezni, inbalans hormonov, žolčni kamni, pešati nam začne spomin, zaprti smo, postajamo debeli, začnemo dobivati hemoroide, holesterol, parodontalne bolezni in še marsikaj hujšega. Vse to samo zaradi sladkorja.

Več sladkorja kot jemo, bolj postaja naša trebušna slinavka izčrpana in zaradi tega nepravilno deluje ter izloča  preveč ali premalo inzulina, kar vodi k hipoglikemiji (premalo sladkorja v krvi) ali hiperglikemiji (preveč sladkorja v krvi) ali diabetesu.

Znaki se poznajo tudi na duševnem nivoju: hiperaktivnost, nesposobnost osredotočenosti,  depresija, zaskrbljenost je del našega vsakdanjika, čustveno smo vse manj stabilni. Posegamo po več in več sladkorja – samo zato, da bi dvignili raven serotonina ali hormona sreče. Smo v začaranem krogu odvisnosti od sladkorja.

Za razliko od nas naši predniki sladkorja v taki obliki, kot ga imamo danes, niso poznali. Prazgodovinski človek si je željo po sladkem potešil s svežim sadjem. Sladkor je na svojem velikem pohodu šele zadnjih dvesto let. Pred tem je bil sicer dostopen majhni peščici ljudi, predvsem višjemu sloju, medtem ko so preprosti ljudje živeli brez njega – in bili so zdravi.  Z dostopnostjo sladkorja zaradi nizkih cen in njegove množične uporabe je, kot lahko vidimo, povezan tudi nastanek številnih sodobnih bolezni.

Nazaj k prvinskim okusom

Če danes malce pobrskamo po policah zapakirane hrane, bomo odkrili, da živil brez dodatnega sladkorja skorajda ni. Kečapi, misliji, konzervirana hrana (kumarice, koruza …), gazirane pijače … Povsod je sladkor,  ki počasi, vendar vztrajno ruši ravnovesje v našem telesu.

Rafiniranim živilom so bili v procesu predelave odstranjeni vitamini in minerali in ko pridejo v naše telo, se prehitro prebavijo in preveč dvignejo nivo sladkorja v krvi.  Zato so v naši pehrani dobrodošla polnozrnata živila (moka, žitarice, stročnice, riž), ker se prebavljajo počasi. Vračanje k naravni, polnozrnati hrani, pomeni ponovni priklic prvinskih okusov. Manj sladko, manj začinjeno, pa vendarle okusno. Majhni kuharski triki lahko naredijo hrano božansko.

Tudi čokoladi se vam ni treba odreči. Čokolada vsebuje zdrave antioksidante, vendar dodan sladkor telesu onemogoči njihovo absorbcijo. Rešitev je torej grenka čokolada (popolnoma brez sladkorja) ali kakavova zrnca – z malo spretnosti  si jo lahko naredimo sami doma, lahko jo tudi malce sladkamo s 100% stevijo.

Naravna sladila

Večina tistih, ki se ukvarjajo z zdravo prehrano, priporoča uporabo agavinega sirupa. A kar nekaj nas ima z agavo težave – po zaužitju začutimo vrtoglavico. Agavin sirup je sestavljen iz 80- do 90-odstotkov fruktoze in glukoze. Ta dva enostavna sladkorja se v telesu prebavljata zelo različno. Glukoza gre v kri in od tam v celice, kjer je na voljo za energijo. Fruktozo zelo hitro metabolizirajo jetra, kjer se skoraj takoj spremeni v maščobo. Fruktoza tudi povrzoči, da insulinski receptorji izgubijo občutljivost, kar pomeni večjo proizvodnjo inzulina, kot je potrebno. Fruktoza stimulira prenajedanje in debelost.

Če v telo vnašamo glukozo, se sproščata inzulin in hormon leptin, ki telesu pove, naj neha jesti. Če uživamo fruktozo, se sprošča hormon grelin, ki sporoča telesu, da smo lačni in naj jemo kar naprej. Čeprav vsebuje fruktozo tudi sveže sadje, vsebuje tudi vlaknine in se prebavlja drugače, predvsem pa počasneje od koncentrirane fruktoze.

Druga naravna sladila, kot so razni sladi, yacoon, xylitol, so boljša od namiznega belega sladkorja – že zato, ker imajo v sebi kar nekaj mineralov in vitamonov in se prebavijo počasneje.

Osvobojeni sladkorja

Šele ko zares prekinemo odvisnost od sladkorja, lahko začnemo uživati v hrani. Jemo živila, ki našemu telesu prijajo, predvsem pa uživamo v prvinski okusih. Če si zaželimo sladkega, posežemo po svežem sadju ali še bolje po kakšnem dobrem smutiju, v katerega zmešamo sadje, ki nam je ljubo, mu dodamo ščepec začimb in ga okrasimo z nesladkano rastlinsko smetano. Ali pa si z dobrim mešalnikom naredimo presno torto, popolnoma brez sladkorja. Nazadnje smo na eni od mojih delavnic delali presno kakijevo torto. Udeleženkam sem ponudila, da jo sladkamo z riževim sladom, pa so odločno odklonile, češ da je dovolj sladka že brez dodanega sladkorja.

Za konec pa še tole: vsaj za tri tedne se poskusite vzdržati sladkorja. Občutili boste neizmerno hvaležnost telesa, kajti rezultati so vidni kmalu. Sama sem imela naenkrat več energije, bolje sem se počutila, povečala se mi je vzdržljivost, z zobnim kamnom pa skorajda nisem imela opravka. Zagotovo boste k mojim opažanjem sami dodali še kaj. Sama precej redko pojem kakšno sladico, narejeno popolnoma brez sladkorja ali sladkano z naravnim sladilom, vendar to ni več moja potreba, kot je bila prej. Sicer pa se morate o vsem zapisanem prepričati sami. En gram prakse je vreden več kot ena tona teorije.

Zanke zakisanosti

O zakisanosti čivkajo že vrabci na veji. Vsi približno vemo, kaj je zakisanost, kako se ji izogniti; splet je poln napotkov o razstupljevanju, zraven nam še prodajajo različne dodatke, tablete, detoks programe. Beremo o tem, da sta vzroka zakisanosti slaba prehrana in stres, vendar nisem povsem prepričana, da nam je zares jasno, kako pristopiti k problemu.

Zakisanost najlažje ugotovimo s pH testom urina, ki si ga izmerimo z lakmusovim papirjem. Ph lahko čez dan variira glede na naše aktivnosti, obroke, telesen napor, izpostavljenost stresu. Da dobimo točen rezultat, si pH izmerimo praviloma trikrat na dan, štiri do pet dni zaporedoma. Pomembno je, da naredimo test pred obroki in ne takoj zjutraj. Ledvice namreč čez noč nakopičijo strupe, ki jih izločijo s prvim jutranjim urinom.

Če smo večinoma odčitali vrednost pod 7, to označuje kisel urin in posledično tudi kislo notranje okolje telesa. Pri vrednostih okoli 6 ali 6,5 zakisanost ni velika, pri vrednostih 5 ali 4,5 je naše telo ekstremno zakisano. Normalen pH telesa nam pokažejo vrednosti med 7 in 7,5.

Če odčitamo vrednosti nad 7,5 to lahko pomeni, da jemo izredno alkalno hrano – primer vegetarijancev, ki večinoma jedo zelenjavo in sadje, ali pa da imamo težave z žlezami, še najbolj verjetno pa imamo težave s presnavljanjem kislin. V zadnjem primeru se telo ni sposobno rešiti šibkih kislin (ki so npr. v sadju) skozi respiratorni sistem, z dihanjem, temveč se te kisline nalagajo v telesu. Telo mora zato črpati svoje alkalne rezerve, ki se izločajo tudi z urinom, kar lahko privede do različnih bolezni.

Zakisanosti se rešimo tako, da prilagodimo svojo dieto in jemo 60–80% hrane, ki alkalizira telo, ne pijemo pijač, ki povzročajo zakisanost, kot so prava kava, gazirane pijače, alkohol; ne kadimo; se več gibljemo, živimo čim manj stresno, pijemo veliko vode. Poleg tega je priporočljivo, da uživamo prehranske dodatke, ki nam bodo pomagali razkisati telo. Njihova ponudba je precej široka, vendar je treba na lastni koži poskusiti, kateri vam odgovarjajo. Razkisanje naj traja tako dolgo, dokler z lakmusovim papirjem ne ugotovimo, da je naše telo spet v ravnovesju. To je odvisno predvsem od: prehrane, življenjskega sloga in sposobnosti našega telesa, kako hitro se lahko obnovi in povrne v normalno stanje. Po navadi traja od 21 dni do nekaj mesecev. Če se zadeve lotimo dosledno, se razlika pozna že po desetih dneh.

Katera hrana telo zakisli in katera ga alkalizira?

Sadje spada v skupino blago kislih živil in pri večini ljudi telo alkalizira. Obstaja pa majhen odstotek ljudi, ki niso sposobni metabolizirati šibkih kislin. Pri teh sadje deluje kislo. Po navadi to ljudje opazijo sami: kadar jedo večje količine sadja, se jim pojavijo bolečine v sklepih, utrujenost, srbenje ali drugi simptomi.

Živalska hrana telo zakisli: meso, ribe, školjke, jajca, siri, pasterizirano mleko. Zelo kislo delujejo na telo tudi kava, pravi čaj, kakav, alkohol, gazirane pijače. Telo zakislijo tudi vse žitarice in stročnice, vendar manj kot živalski proizvodi. Tu je treba omeniti še eno pomembno stvar: polnozrnata živila manj zakislijo telo kot rafinirana – primer bele in polnozrnate moke. Tudi vsi oreščki delujejo na telo kislo, razen mandljev in brazilskih orehov. Največ škode pri zakislitvi telesa pa seveda naredi beli sladkor. Rafiniran beli sladkor in vsi proizvodi, ki ga vsebujejo, zelo močno zakislijo telo v nasprotju s sladkorjem, ki je naravno prisoten v sadju in zelenjavi (korenje, rdeča pesa). Sadje ima v sebi poleg sladkorja (fruktoze) tudi vlaknine, ki vsebujejo vse potrebne elemente v sledovih, vitamine in potrebne encime, ki končajo presnovo sladkorjev v telesu.

Hrana, ki alkalizira, je v glavnem sestavljena iz zelene in druge zelenjave, z izjemo paradižnika. Paradižnik, ki botanično spada med sadje, močno zakisli telo, pa naj ga jemo surovega ali skuhanega.

Najbolj alkalizira zelena zelenjava. Tudi zato vam že zjutraj namesto jutranje kave priporočam zeleni zmečkanček. Vanj vmešajte zeleno, če je ne marate, pa špinačo ali blitvo, lahko tudi zeljne liste, ter sadje po izbiri – po možnosti lokalno pridelano in zrelo potrgano.

Napotki za alkalno prehranjevanje

  • Obroke sestavljajte tako, da vedno vsebujejo tudi hrano, ki alkalizira telo: če jeste meso, žitarice, stročnice, zraven pojejte še veliko skledo solate in zelenjave. Seveda naj bo odstotek živil, ki alkalizirajo telo, večji!
  • Rahlo kisla živila (sadje, različni jogurti brez sladkorja) se bolje prebavijo poleti, ko je toplejše vreme, ali v času, ko počivamo. Zato jejte poleti veliko sadja, pozimi pa več zelenjave.
  • Nenehno se gibajte: tudi pol ure hoje na dan vam bo koristilo.
  • In nenazadnje: živite čim manj stresno in pomislite na to, da ste na prvem mestu vi in samo vi.

ČAS JE, DA ZAČNEMO JESTI EKO, ČE ŽE NE KAJ VEČ

Zadnjič sem zvedela šokantno novico. Znanka je kupila solato v eni od večjih trgovin in jo je shranila do naslednjega dne v hladilniku. Naslednji dan je bila solata občutno večja. Čez noč je zrasla in to v hladilniku in brez zemlje. Seveda se ji je zdelo to popolnoma nemogoče, dokler ni v solati odkrila pilulo – trikrat lahko ugibate česa – po mojem rastnih hormonov. Za cvetličarje to tako ali tako ni nič nenavadnega. Pred prazniki kupijo rože v popku, čim bolj zaprte, jih dajo nekam na hladno, dan pred praznikom jim dajo tabletke in rože se čez noč razcvetijo.

Sama sicer vem, da živali in tudi rastline hranijo z različnimi antibiotiki, rastnimi hormoni…. in še kup stvarmi, nisem pa še zasledila, da bi kupec našel takšno tabletko v zelenjavi. Kar me je šokiralo, je to, da pridelovalci hrane nič več ne skrivajo in vse počnejo odkrito.

Že več kot 20 let kupujem samo ekološko, najraje pa od kmetov, ki jih poznam. Dandanašji težko verjemeš, kaj vse kmetje in pridelovalci hrane počnejo za večji zaslužek.

Kar se mene tiče je vzgajanje zelenjave s hormoni, pesticidi, herbicidi… nesramno zastrupljanje ljudi. Tako ali tako je že pol populacije bolane od nepravilne in predvsem preveč prehrane, vse več je predebelih, bolanih ljudi, zdravniki imajo preveč dela. Vse več je ljudi, ki v svoji ignoranci, nevednosti ali lenobi kupujejo prav vse iz prehrambenih polic, čeprav niti zdaleč ni varno!

Povem vam – minili so časi, ko smo lahko brezskrbno kupovali. Danes mora biti kupec predvsem izobražen in pozoren. Jaz sem se že navadila, da najprej, ko vzamem v trgovini v roke nov izdelek skrbno preberem deklaracijo. V glavnem kupujem v ekoloških trgovinah in doma pojemo ogromno svežega sadja in zelenjave. Zelenjavo pa kupujem od tistih, ki jih poznam. Zadnjič sem sicer kupila »domače » jagode od kmeta, ki ga pozna moja znanka, pa sem takoj po tistem dobila srbečo kožo in čudne lise po koži. »Moj kmet« mi je potem razložil, da on šprica jagode z ekološkim preparatom, ki se v treh dneh razgradi. Jaz pa sem verjetno kupila jagode, ki so bile tretirane z neko zadevo s čudnim imenom, ki si ga niti zapomnila nisem, kjer je potrebno za razgradnjo precej več časa. Vsaj tako mi je razložil moj kmet.

Če smo si do sedaj še delali iluzije o tem, kako lahko jetra razgradijo vse te snovi in jih pošljejo na odpad, lahko to kar opustimo. Količina strupov v našem okolju in v hrani je že zdavnaj presegla stopnjo, ko bi naša jetra lahko vse to razgradila. Strupi se kopičijo v telesu in ko bo telo imelo dovolj, bo reagiralo. To je samo še vprašanje časa. Ne pomagajo nobena razsttupljevanja, ki jih delamo parkrat na leto. Povem vam nekaj: če resno ne bomo nehali kupovati takih živil, potem nam ni pomoči. Edina rešitev je, da sami resno začnemo razmišljati o svojem zdravju in da za to tudi nekaj naredimo, vmes pa podpišemo kakšno peticijo npr. proti genetsko manipulirani hrani. Zato ket je naša največja zabloda, da naša telesa lahko prenesejo prav vse. Ne me hecat!!!

 

 

Dehidrator Optimum P200

Par dni nazaj je končno prispel moj novi dehidrator Optimum P200. Dehidrator lahko naročite na tem linku.

Jaz se pa končno lahko lotim ustvarjanja in kmalu objavim kakšen nov receptič.

Blender Optimum 9400 – končna ocena

Po enomesečni uporabi blenderja Optimum 9400 sem popolnoma navdušena. Z njim delam smoothije, presne torte, namaze, napitke…. in celo meljem moko – glutensko ali brezglutensko. Ker je dovolj močan motor sploh ni glasen ima zelo močno posodo za mletje in tudi če pade na tla, se ji nič ne zgodi. Sicer si pa oglejte spodnji video.

Blender Optimum 9400 lahko naročite s popustom z vnosom kuponske kode  MVK-Optimum-10.

Blender Optimum 9400

Par dni nazaj sem dobila blender Optimum 9400, da ga preizkusim in vidim česa je zmožen.

Na prvi pogled deluje zelo podobno kot ostali blenderji, vendar skriva veliko več. Pa da ne govorim preveč. Spodaj je unboxing review ali odpiranje škatle in pregled, ki si ga lahko ogledate in presodite sami.

Blender lahko kupite s popustom na tem linku.

Zakaj eko?

Kakšne dva tedna nazaj sem v restavraciji delala polnjene kruhke, ki sem jih napolnila s sesekljanim porom, korenjem, bučkami in veganskim mehkim sirčkom, ki sem ga pripravila iz tofuja, drobnjaka…. Vse sestavine niso bile ekološke. Kruhki so izpadli zelo podobno, kot doma, s to razliko, da jih doma pečem iz 100 % ekoloških sestavin. Doma imam seveda elekrtično pečico, v restavraciji pa plinsko. Energija plina je tako ali tako boljša kot energija elektrike, zato bi moali biti kruhki – vsaj testo boljše.

Eden kruhek sem poskusila, pa sem ugotovila, kljub skoraj identični pripravi, začimbam, skratka vsemu, da mu manjka tista pika na i v okusu. Pika, ki loči povprečen obrok od dobrega. Sprva mi ni bilo jasno zakaj, saj je priprava zelo podobna, v osnovi bi morali biti celo boljši, vsaj zaradi plinske pečice. Pa ni bilo tako. Ni mi bilo takoj jasno, v čem je problem, potem sem pa le ugotovila, da je pravzaprav problem, če verjamete ali ne, v sestavinah, ki niso bile ekološke. Okus kruhka je bil nekako prazen.

Izkušnja te vrste ni prva, je pa prva takšne vrste, kjer sem pripravljala eno in isto stvar in na koncu dobila zelo različen rezultat.

Zadnjič sva bila z možem na njihovem družinskem vikendu – obirala sva jabolka. Jabolka so bila neškropljena, majhna, ne preveč lepega izgleda in kar se da okusna. Pojedla sem dve in moj želodec je bil popolnoma zadovoljen. Jabolko je res imelo okus.

Ali ste kdaj poskusili lepo rdeče veliko neekološko jabolko, ki je imelo sicer popoln izgled, ampak popolnoma prazen okus. Poješ enega in imaš občutek, da bi lahko pojedel še tri, pa bi bil še vedno lačen.

Verjetno, veste o čem govorim. Sama že vrsto let skoraj izključno jem ekološko hrano in sem pozabila, da ima taka hrana v primerjavi s tradicionalno pridelano hrano bolj poln okus, bolj zadovolji naše burbončice in prej nasiti naš želodec.

To pomeni, če nimaš ekoloških sestavin, se moraš bolj potruditi, da daš hrani boljši okus – dodajaš več začimb, k zelenjavi pripraviš zeliščno omako ipd.

Pa tole moje opažanje ni kar iz trte zvito. Ko sem pri pisanju moje četrte knjige brala strokovne članke o tem, koliko hranilnih sestavin se ohrani v zelenjavi, pripravljeni na različne načine, sem v dveh člankih zasledila, da so uporabili ekološke in neekološke sestavine. V ekološki zelenjavi se je pri enakem načinu priprave ohranilo več hranljivih sestavin.

Pa še en podatek v razmislek. Zakaj pri Gersonovi terapiji vztrajajo na tem, da mora tisti, ki se zdravi, uporabljati izključno ekološke sestavine!? Njihova ugotovitev je, da pri neekoloških sestavinah terapija ni učinkovita.

Saj ne rečem, da je vsa hrana, ki ni ekološka, zanič. Tudi jaz grem kdaj jesti v kakšno vege restavracijo in večinoma je hrana kar dobra. Vem pa tole. Najbolje do sedaj sem jedla v presni restavraciji v Budimpešti. Hrana je bila zelo preprosta, ni je bilo veliko, pa sem se vseeno najedla. Lastnik je poleg restavracije imel posestvo in je večino hrane pridelal sam. Na eko način seveda.

ZAKAJ OTROCI ZAVRAČAJO ZDRAVO HRANO?

Zadnjič se je pri nas, v službi zgodil nenavaden dogodek. V vrtcu, v eni od skupin, kjer vedno vse pojedo (brez izjeme, pa naj je proso, ajda ali pa jagodna pita) je šla vzgojiteljica na bolniško približno za dobrih deset dni. Mi, ki pripravljamo hrano za njih tega nismo vedeli, smo pa opazili, da otroci sploh ne jedo toliko – vsaj tretjjino, če ne polovico hrane je ostajalo. Ugotavljali smo, kaj bi lahko bil razlog razlog: manj otrok, ali pa odsotnost glavne vzgojiteljice. Po telefonskem klicu in vprašanju, kaj se dogaja, so nam povedali, da je vzgojiteljica trenutno na bolniški in se predvidoma vrne čez slabih 10 dni. Seveda je sledilo vprašanje, kako smo vedeli.

Naslednjih deset dni smo dajali tej skupini občutno manj hrane, po predpisanih standardih seveda, pa so bile tudi te količine za njih preveč. Prej so namreč precej presegli količine, ki jih navaja standard.

Potem smo se pozanimali, kdaj pride ta dotična vzgojiteljica nazaj, z namenom, da takrat zopet začnemo s starimi, večjimi porcijami. To smo storili in ni treba ugibati, da so pojedli vse.

To lahko vzamemo kot dokaz, da bodo otroci (sploh mlajši) pojedli zdravo hrano, če se jih pravilno motivira. Lahko pa smo še naprej ignorantski in pripisujemo krivdo, da se naši otroci ne prehranjujejo zdravo, nekomu ali nečemu drugemu: prevečim reklamam za sladkarije, pa vplivu okolja, babic in ne vem še čemu. Namen je seveda jasen: sami nismo odgovorni za to, kaj se dogaja z našimi otroci in kako se prehranjujejo, saj nimamo glede tega skoraj nobene moči. Če po pravici povem, mi gredo ob tem, da pri tako pomembnem vprašanju nimam moči, kar dlake pokonci. Vedno ampak res vedno se da kaj narediti, pa četudi se premakne samo en kamenček. Nekje je treba začeti.

Sama kamenčke premikam že kakšnih deset let, pa še nisem obupala. Res, da gre pri nas vse tako zelo počasi, ampak premika pa vseeno se. Nisem ena tistih, ki bi vrgla puško v koruzo. Vem, da je pomembna osveščenost staršev, vzgojiteljev, babic, tet, ravnateljev…. Vem, da je pot velikokrat dolga. Vsakič, ko srečam nekoga, ki zna otroke tako zelo motivirati, pa se mi le zdi, da gremo v pravo smer.

Pa ne mi govorit, da otroci ne marajo jesti zdrave hrane. Saj vemo, da ni nikoli problem v otroku, ampak….

 

 

OBISK PRI FIZIOTERAPEVTU

Zadnjič sem bila pri svoji fizioterapevtki Nežki zaradi ponavljajočih se športnih poškodb. V prvi vrsti je ugotovila moje dobro zdravje, predvsem mišic – povdarila je, da zaradi zdrave prehrane. Hm. Saj 20 letno vegansko prehranjevanje in veliko gibanja se mora nekje poznati!?

Moje poškodbe pa baje izhajajo iz pretiravanja (pravzaprav mi ni povedala nič novega, saj sem nagnjena k temu) in pa iz slabše razvitih mišic v levem predelu trebuha. No pa sem le zvedela vzrok svojih težav. Moj bivši trener mi je pri določenih bolečinah priporočal antibiotike, tiste tamočne, ki se jih baje dobi samo na Hrvaškem. Nežko je kar odneslo, ko sem ji to povedala. Z antibiotiki bi sicer rešila trenutno bolečino, vzroka pa ne. Torej moram delati na vzroku, kar je edino pravilno. Antibiotiki in protibolečinska sredstva odpadejo. Itak.

Od Nežke sem šla dobre volje in kar z nekaj domače naloge z vajami, ki jih moram delati vsak dan, da si okrepim mišice, z nasvetom, da ne smem pretiravati in z nasveti za vsakodnevno samomasažo. Raje masaža in vaje, kot pa goltanje kemije, pri kateri ne odpraviš vzroka.

Pa sem prišla domov in sem se zamislila. Vsako jutro tako ali tako delam energetske vaje dihanja, potem delam vaje za oči, ker nisem pripravljena na to, da bi nosila očala, nazadnje so prišle še vaje za okrepitev mišic. Saj razumem, da nisem več stara 20 let, ko bi moje telo kar vse preneslo in se ne bi pritoževalo. Pa se nič ne pritožujem nad vsemi temi vajami. Če pogledam moje vrstnike ali pa malo starejše generacije, jih je veliko na tabletah: proti pritisku, proti holesterolu, pa še ne vem proti čemu vsemu. Jaz namesto pest tablet naredim kopico vaj, se še naprej zdravo hranim in pa seveda odtečem nekaj kilometrov.

Spomnim se moje stare mame po očetovi strani in večine starih ljudi, ki so pri svojih 60 ali 70 letih pojedli kopico tablet, pa se jim je to zdelo precej normalno. Moja stara mama je padla v tako situacijo precej zaradi slabe prehrane – zelo rada je imela sladko in mastno. Saj veste tisto o ljudeh, ki so v drugi svetovni vojni stradali in bili pol svojega otroštva lačni, potem se pa niso mogli najesti »dobre« hrane.

Moj dedek po mamini strani je bil zdravnik in je pri svojih 86 letih še sekal drva in se vozil z motorjem naokoli. Tu pa tam je sicer pojedel kakšno tableto – v glavnem za želodec, vendar se mi zdi da bolj zaradi profesionalne deformacije. Redno pa tablet ni jemal. Doma smo vedno imeli celo lekarno, tudi zaradi dedkove profestionalne deformacije. Za vsak slučaj seveda. Ne zaradi potrebe.

Če potegnem črto in naredim izračun. Vsaj po eni strani imam dobre gene, prehranjujem se zdravo, skrbim za zdrav duh, dovolj se gibam, rezultat mora biti torej pozitiven. To je odvisno od mene, ostalo bodo pa bogovi že tako uredili, da bo prav. Torej je vsaka skrb odveč.

INTERVJU, LISA, 13. 3.2015

Dvajsetletne izkušnje rastlinskega prehranjevanja in povzetek receptov zadnjih dveh let je Mateja Tea Dereani pretočila v svojo četrto knjigo Herbivorij – Z rastlinsko prehrano do izvornih okusov in prvinskega zdravja. Knjiga pa ni namenjena le veganom, jedilnik lahko popestri vsejedom in jim hkrati izboljša zdravje.

Je vaša zadnja knjiga Herbivorij – Z rastlinsko prehrano do izvornih okusov in prvinskega zdravja skupek vaših dvajsetletnih izkušenj?

Narejena je za širši krog ljudi, tudi uvod je poljuden in nikogar ne sili v nobeno vrsto prehranjevanja.

Kaj ponuja?

Drugačen način življenja, zdrav, saj se s hrano da odpraviti veliko tegob. Namenjena je ljudem, ki bi se radi prehran­jevali bolj zdravo.

Herbivorij je izraz, ki ga ne slišimo ravno vsak dan. Od kod vam?

Naslova se je spomnil oblikovalec, ker sama v tem nisem dobra, saj dam vedno za naslov dolgo kačo. Želel je, da je ena udarna beseda. Rekel je, da smo mi, ki se tako prehranjujemo, herbivoriji, ker naša prehrana izhaja iz rastlin.

cel članek

 

 

DELOVA ODPRTA KUHINJA:IDEJE ZA ČAS BREZ MESA

Karina Cunder Reščič, Nedelo

sre, 11.03.2015

Vsak malo po svoje »predeluje« hrano, in če večina s tem morda niti nima fizoloških težav, je bila sama, kot pravi, zelo občutljiva. Bilo ji je slabo po mesu, neprijetno po mlečnih izdelkih … V tem času, ko naj bi se držali bolj postne, brezmesne prehrane, zato nekaj vpogledov v njeno razmišljanje in za veliko večino sicer (pre)ekstremistični način prehrane.

Mateja Tea Dereani danes pove, da je hrana njen poklic: piše knjige, prireja delavnice, ima svetovanja, tudi za šole in vrtce. V dvajsetih letih, kolikor je minilo od njenega vstopa v svet veganske prehrane, torej take, v kateri ne najdemo ničesar, kar je tako ali drugače živalskega izvora, je prebrala veliko literature, obiskovala tečaje, ki jih je kmalu začela tudi sama prirejati. V časih njenih veganskih začetkov informacij niti ni bilo veliko, sama pravi, da je bil to čas nekakšnega grobega veganstva…

cel članek

SICILIJA IN BELA LUBENICA

Čez prvomajske praznike sva šla z možem na Sicilijo. Prvič zato, ker rada potujeva, drugič zato, ker sem si kot arheolog želela videti silne grške templje in rimske vile v naravnem okolju – seveda tiste precej bolj ohranjene. Sicilija je namreč znana po tem, da na njej stoji najbolj ohranjen tempelj iz časov straih Grkov in pa čudovita zelo ohranjena in restavrirana ogromna rimska vila z mozaiki, termami in baziliko. Zadnji razlog potovanja se seveda tiče hrane. Kamorkoli pridem, me zanimajo prehranjevalne navade in jedi dežele. Vedno se da odkriti kaj zanimivega in edinstvenega.

Kar se prvih dveh razlogov tiče, sem zadovoljna. Potovanje je bilo super, vreme tudi, videla sem veliko.

Kar se prehrane tiče – pomaranč sem se najedla, predvsem takih ekoloških, direktno iz drevesa. Njihova prehrana je sicer precej bogata, pašta ne sme manjkati, pa kus kus tudi ne (arabski vpliv), sladice, nekatere tipične, ki te zasvojijo že s pogledom, brez kave ne gre, brez vina pa tudi ne. Vendar nič veganskega.

Takoj po prihodu v stanovanje, ki sva ga najela, nama je lastnik kot dober gostitelj ponudil vino, midva pa alkohola sploh ne pijeva. Potem smo pristali na domačih eko pomarančah. Izgled pomaranč je bil porazen, okus pa božanski – sladke, sočne… če pomislim na njih, se mi še sedaj cedijo sline.

Ko sem hotela skuhati večerjo, je nastopil mali problem. Najprej sem v kuhinji našla 4 »kafeterije« torej tiste italjanske mašine za kuhanje kave. Od najmanjše, take za eno kavo, do največje, take za 6 kav. Pa naj še kdo reče, da Italijani niso kofetarji. Sicer sem jih pa uporabila, ker sem v njih naslednje dni kuhala ječmenovo kavo.

Loncev je bilo kar nekaj, vendar vsi aluminjasti, – saj vemo da je aluminijasta posoda zdravju škodljiva; ponve pa vse teflonske – tudi teh ne uporabljam. Na srečo sem nekje v kotu omare našla ekonom lonec iz nerjavnega jekla, ki sem ga uporabljala za kuhanje vse naslednje dni.

Restavracije ali fast fooda z vege prehrano nikjer nobenega. Vsaj na severu ne. Sicer pa tega nisem niti pričakovala, ker sem že na portalu Happy cow ugotovila, da ne bo nič s prehranjevanjem zunaj. Torej bomo kuhali doma.

Sem pa pri nakupu zelenjave pri lokalnem prodajalcu odkrila nekaj buči ali mali lubenici podobnega – italijanski izraz je cocomero. Gospa, ki je bila ravno v trgovini, je povedala, da je odličen na solati in je tudi bil: z zeliščno soljo, limonco, z malce oljčnega olja, sam ali z drugo zelenjavo. Njegov nežen okus malce spominja na kumare, vendar sadež (predvidevam, da je sadež) ni voden kot kumara. Za moj okus precej boljši. Seveda sva potem do konca tedna jedla samo še solato iz te zelenjave. Če odkrijem nekaj dobrega in vem, da so temu dnevi šteti potem to jem vsak dan.

Sedaj že dva dni doma vztrrajno googlam in se sprašujem, kakšen je slovenski izraz, če sploh obstaja. Po pravici povedano še niti do latinskega izraza nisem prišla. Nazadnje sem na enem izmed blogov odkrila nekaj precej precej večjega, ki ima baje okus po kumarah, zadevi se reče »cocomero bianco«. Sumim, da bi lahko bila bela lubenica, vendar še nisem popolnoma prepričana.

Bom že prišla do odgovora in mogoče do semen, pa če bo treba zato še enkrat na dopust na Sicilijo.

SEZAM

Dobrih 15 let nazaj sem potovala po Avstraliji. Njihove prodajalne z zdravo prehrano so takrat zgledale približno takole: malo hrane, ogromno plastičnih stekleničk – prehranskih dopolnil in praškov. Cela zadeva se mi je takrat zdela nadvse čudna in težko sprejemljiva. Pri nas, pa tudi v sosednji Avstriji in Italiji se je v tistem času v bio trgovinah ponujala hrana. Hrana iz ekološke pridelave in predelave, pa par dodatkov kot so spirulina, klorela, ječmenova trava.

Danes zadeva zgleda drugače. Vsaka bolje založena trgovina ima vsaj eno ogromno polico z dodatki v prahu in tabletah, ki se zelo dobro prodajajo po možnosti tudi nekaj hrane – koliko je odvisno od same prodajalne. Da ne bo pomote – nič nimam proti vsem prehranskim dodatkom, kar nekaj stvari sem sama poskusila, vendar še vedno prioritetno težim k dobri stari hrani.

Tudi zato v rubriki recepti objavljam recept za sezamov puding iz tahinija. Recept je iz moje druge knjige. Že stara dobra makrobiotika je dejala, da spadajo sezamova semena med ena najbolj hranljivih živil. Pa ne bi naštevala vseh mineralov, ki jih vsebujejo in razpredala o tem, da na telo delujejo alkalno. Mogoče samo tale podatek, ki bo zanimal predvsem ženski del populacije: sezam deluje proti nastajanju sivih las. Sezamova semena namreč vsebujejo veliko bakra. Za naravno barvo las je nepogrešljiv melanin. Zaradi pomanjkanja bakra, pa lahko usiha nastajanje melanina.

Če vam ne pridejo do živega vaši sivi lasje, vas bosta mogoče prepričala podatka, da prispevajo k zdravemu ožilju in so močan antioksidant. Pa še bi lahko naštevala. Sicer si pa vse te podatke tako ali tako lahko preberete na internetu, pa še verjetno kje. Jaz vam samo polagam na srce, da je hrana in način priprave hrane še vedno pomemben del našega vsakdana. Če vam je seveda mar zdravje. Sezam je del velikega mozaika zdrave prehrane.

Pa dobro zdravje vam želim.

PRAKTIČNA UPORABA STEVIJE

Stevia rebaudiana ali na kratko stevija,  je rastlina, ki so jo stoletja uporabljali v južni Ameriki za sladkanje.  Stevia vsebuje steviol glikosid,  ki je do 300 krat slajši od navadnega belega namiznega sladkorja in se ga lahko iz rastline ekstrahira.  Dobro je vedeti, da stevija ne vsebuje ogljikovih hidratov, nima energijske vrednosti in ima glikemični indeks nič. Kaj pa okus? No, moram priznati, da nima ravno  okusa po sladkorju, sploh če kupujemo 100% stevijo. Po okusu me malce spominja na saharin ali natreen, samo da na koncu lahko pusti grenak priokus. Sploh, če kupujete 100% stevijo in ne tiste, ki ji proizvajalci dodajajo druga sladila, kot so npr. eritrol.

Če stevije ne znate uporabljati, je prav, da se naučite njene uporabe postopoma. To pomeni, da sladico sladkate z enim od naravnih sladil, kot so razne vrste sladov (pšenični, koruzni, ječmenov, kamutov…), kokosovim sladkorjem, javorjevim sirupom, xylitolom, vendar količino, ki piše v receptu razpolovite na pol. Sladico potem dosladkate z stevijo. To pomeni, da najprej dodate za noževo konico stevije, pa zadevo poskusite in če je premalo sladka še za noževo konico, kar bi moralo  zadoščati za skoraj celo sladico.  Ne pozabite, da je stevija 300 krat slajša od sladkorja.

Ko ste to fazo osvojili,  lahko naredite še korak naprej. Poskusite uporabljati samo stevijo. Vendar vas že vnaprej opozarjam, da  ima stevija precej drugačen okus kot ostali sladkorji. Zato je treba okus malce zamaskirati z začimbami, ekstrakti limone, pomaranče…, skratka z živili, ki imajo močan okus.  Primer: makovo pecivo s stevijo.

Obstaja pa še druga varianta,  da sladico sladkate z nekaj suhega sadja, ki ga seveda pred uporabo namočite in dodate sladici in potem dosladkate s stevijo.

Kakor koli obrnete, stevija, je še vedno stevija in nima okusa po klasičnem sladkorju.  Zadnjič sem dala moj recept za neke brezglutenske piškotke z riževim sladom prijateljici, ki redno uporablja stevijo. Pri meni jih je namreč poskusila in bili so ji všeč. Potem je naredila iste piškotke s stevijo, pa je bila njena reakcija, da niso tako dobri kot tisti s sladom. Seveda niso isti. Recept bi bilo potrebno malce prilagoditi, še kaj dodati…. Pa vam povem, da sem zadnjič jedla pri njej mafine narejene s stevijo in so bili odlični.

Sicer pa tole nisem napisala s tem namenom, da vas odvrnem od uporabe stevije, ampak da vas opogumim. Vaja dela mojstra. Lahko pa se oglasite na kateri izmed mojih delavnic, kjer med drugim tudi učim uporabo stevije.

O KREATIVNOSTI IN »ŠTANCANJU«

Vedno, ko dobim novo delo, se prepričam, kaj naročnik od mene želi in potem se v skladu s tem tudi obnašam. Naj navedem primer. Ko sem nekaj let nazaj začela delati v vegetarijanski restavraciji, so od mene želeli organizacijo in kreativo. Torej postavila sem nov eko-rastlinski jedlilnik a la carte, ki se je dejansko prijel, skupaj smo uvedli bio kosila enkrat na teden, pa kar nekaj stvari pri nabavi sem zorganizirala. Pa verjetno še kaj. Rezultat je bil kar veliko povečanje prometa.

Moje naslednje delo je bilo štancanje in tu pa tam malo kreative. Zaradi tega se nisem pritoževala, ker sem vedela, kaj se od mene pričakuje in sem to tudi počela.

Potem sem postavljala eko trgovino na novo, ki še vedno deluje in sama sebi dokazala, da je moja največja strast nekaj postaviti iz nule.

Sledilo je kar nekaj zanimivega in nezanimivega dela, vendar ne bom naštevala vsega.

Rdeča nit moje zgodbe pa je vedno bila: ustvarjanje novih knjig, novi recepti, kulinarične delavnice, pisanje člankov, študiranje nove strokovne literature…. skratka nekaj za mojo dušo. Mogoče me zato tudi enolična dela, ki jih občasno opravljam, ne motijo, ker je življenje po drugi strani še vedno ustvarjalno in pisano. Predvsem mi pa ni problem početi več stvari hkrati oziroma delati več projektov naenkrat. Take, ki so povezani z ustvarjalnostjo in take, ki to niti najmanj niso.

Ko sem šla na razgovor za delo, ki ga opravljam sedaj, mi je bilo rečeno, da bo delo rutina, vendar se želi tudi moja kreativnost. Nove jedi, novi recepti. Za to nekaj časa ni bilo priložnosti, ker smo vsi skupaj ugotovili, da če bi šlli v to smer, bi morala biti več časa na delu, za kar pa ni denarja. Vse do sedaj, ko se je sodelavec poškodoval in sem sama dobila (zmotno) prepričanje o tem, da pa lahko naredim kaj novega, kaj bolje in drugače. Ko sem začela delati v tej smeri, sem naletela na odpor. Kritika, kontrola, pa želja delati tako, kot se je delalo do sedaj. Sicer vse narejeno v dobri veri in strahu pred novim, ki je lahko tudi slabo in ne le dobro, kot je bilo zmotno moje prepričanje. Ker ne želim siliti ljudi v ničesar in raje prva spustim vrv, kot pa da bi se šla vlečenje vrvi, mi je v glavi zazvonil alarm. Zelo hitro sem dojela, da tu nekaj ne štima. Poklicala sem prijateljico, ki se profesionalno ukvarja tudi z medosebnimi odnosi. Razložila sem ji situacijo. Takoj mi je namignila, da se njej zdi, da ima moj sodelavec razkorak. Po eni strani, ga je strah spustiti kontrolo, ker se boji, če ne bo narejeno po njegovo, ne bo dovolj dobro in bi bilo slabo za njegov posel, po drugi strani pa se zaveda, da bi potreboval nekaj novega. Še to mi je dejala, da to dvoje ne gre skupaj. Pa ni na meni, da bi se jaz odločala o tem.

Po nekaj minutni debati sem prišla do rezultata: to o mojem kreativnem delovanju na tem delovnem mestu je prodajanje buč. In sem se temu zelo hitro odrekla. Sedaj veliko sprašujem, kako naj bodo stvari narezane, skuhane, začinjene…. in naredim po navodilih, najboljše kar lahko. Tako je volk sit in koza cela.

Sicer se pa za kreativnost tako ali tako mnogo več plača.

PŠENICA, PIRA, GLUTEN IN ZDRAVJE

Zadnjič sem brala v neki znanstveni raziskavi, da je intoleranca na gluten zelo razširjena – glutena naj ne bi prenašalo 1 % celotne populacije. Intoleranco odkrijejo večinoma tisti, ki imajo precej velike težave z glutenom, ostali pa lahko celo življenje živijo s tem, pa niti ne vedo, saj je za to okoli 250 simptomov, nekateri so zelo atipični.

Zakaj je v zadnjem času vse več ljudi intolerantnih na gluten?

Eden od glavnih razlogov je tudi ta, da je zadnjih recimo 30 letih v hrani vse več in več glutena. Pšenico so s križanjem vzgojili, da ima od 50 – 100 % več glutena, kot recimo 50 let nazaj. Če greste v trgovino in pogledate sestavine na kruhih, boste videli, da v kruhe v večini primerov dodajajo pšenični gluten.

Zadnjič sem hotela kupiti pirin kruh v eni od klasičnih trgovin, ki ima tudi nekaj eko ponudbe. Kot ponavadi sem šla brat sestavine in zmotilo me je, da v ekološki pirin kruh dodajajo pšenični gluten.

Gluten je sicer gluten, vendar je med pirinim in pšeničnim kar velika razlika. Pirin se laže razgradi in je lažje prebavljiv kot pšenični. Gluten ima še eno lastnost, zato ga tudi dodajajo različnim vrstam kruha. S pomočjo glutena kruh lažje in bolj vzhaja. Ko v kruh dodamo kvas ali vinski kamen in ko ta začne vzhajati, se v glutenu naredijo luknjice v katere se ujame zrak, gluten pa prepreči, da bi ti mehurčki uhajali ven v času pečenja. Zato je kruh z manj glutena bolj puhast in lepo naraste.

Za konec vam naj povem še zgodbo moje prijateljice, ki je odkrila celiakijo šele v zadnjem času. Zadnje tri leta je v določenem obdobju precejšnjega ukvarjanja s športom ugotovila veliko pomanjkanje železa. Za to je vedno dobila železove tablete. Ker z zdravnikom nista vedela, kaj narediti, je rekel, da ima verjetno kakšne notranje krvavitve. Po njenem vprašanju, kaj pa, če ima morda celiakijo – eden od znakov celiakije je tudi neprestano pomanjkanje železa – se ji je skorajda smejal. Poslal jo je k specialistki, ki je poleg drugih testov naredila tudi krvni test za celiakijo. Rezultati so bili pozitivni, čeprav so krvni testi za odkrivanje celiakije samo 15% zanesljivi. Potem se je počasi začela spominjati, gledati nazaj in ugotavljati, katere simptome je imela. Odkrila jih je kar nekaj, vsi so bili znak celiakije, vendar vsi zelo atipični. Seveda je iz prehrane vrgla ven gluten, potem pa še mleko in mlečne izdelke (ti dve intoleranci sta lahko povezani; več v moji tretji knjigi).

Nauka te zgodbe na koncu ne bo, ustvarite si ga sami, pa tudi za preventivo pred boleznimi poskrbite sami, saj kdo drug namesto vas tako ali tako ne bo.

DOBRE IN SLABE MARGARINE

Na mojih delavnicah delamo tudi sladice. Na nekaterih predvsem sladice. Za kakšne piškotke uporabljam tudi margarino, seveda ekološko in rastlinsko iz nehidrogeniranih maščob. Prav tako je ta ista margarina uporabljena v vseh mojih kuharicah. Ko so me ob izidu moje knjige pred par dnevi kontaktirali iz znanega slovenskega časopisa za intervju in par receptov, smo se zopet zataknili pri margarini. Najbrž zato, ker ljudje ob vsej slabi reklami za margarino, kar vse margarine mečejo v isti koš, čeprav je resnica drugačna.

Lansko leto je bila na eni mojih delavnic udeleženka, ki je po izobrazbi živilska tehnologinja. Na tapeto je zopet prišla margarina – tokrat sem jo vzela v roke in začela brati sestavine : palmovo olje, repično olje, kokosovo olje, voda, koncentrat korenčkovega soka, emulgator: sončnični lecitin, koncentrat limoninega soka. Sestavine iz ekološke pridelave. Hladno stisnjena olja. Nehidrogenirane maščobe. Udeleženka, je dejala: saj to sploh ni margarina.

Najpogostejši postopek izdelave margarine je hidrogenacija, kjer maščobe z dvojnimi vezmi ogljika, spremenijo v maščobe z enojnimi vezmi ogljika. To naredijo tako, da maščobam dodajajo vodik. V postopku je prisoten še katalizator, ki reakcijo pospeši. S tem maščobam zvišajo tališče, tako da so mazljive in ne več tekoče. Hidrogenacija poteka v kontrolirani atmosferi, tako lahko kontrolirajo koliko dvojnih vezi bodo spremenili v enojne. V skladu s tem dobijo želeno trdoto margarine. Vsekakor je potrebno hidrogenirati zadostno količino vezi, da se zviša tališče olja, oziroma, da iz olj nastane margarina. S tem, ko hidrogenirajo olja, maščobe iz nenasičenih postanejo nasičene.

Dvojne vezi maščob imajo ponavadi cis formo in se s hidrogenacijo spremenijo v trans formo. Besedici izhajata iz latinščine. Cis pomeni na tej strani trans pa na drugi strani. V naših molekulah maščobe to pomeni, da se posamezni elementi premaknejo drugam. Trans maščobe nastanejo ponavadi z industrijsko predelavo, čeprav jih najdemo tudi v mesu in mlečnih izdelkih. Veliko zdravnikov smatra trans maščobe kot najmanj zdrave maščobe, ker povečujeo tveganje za nastanek srčnih obolenj, saj dvigajo slab holesterol in znižujejo dobrega.

Margarina iz bio pridelave skoraj vedno vsebuje palmovo in kokosovo olje, ali pa vsaj enega od teh. Te maščobe imajo že po naravi visoko tališče in margarine narejene iz njih ni potrebno hidrogenirati. Tako se izognemo slabim trans maščobam.

O SVETLIH LUČKAH V LETU 2014

Ob začetku novega leta se vedno ozrem nazaj v staro leto, predvsem v dogodke, ki so me tako ali drugače razveselili. Drobna zadovoljstva me namreč ženejo naprej, v nova raziskovanja in odkritja. Če drobnih zadovoljstev ne bi bilo, potem bi se vse težke stvari, vso vloženo delo in energija, vse neprespane ure…. združili in obviseli nad mojo glavo.

Najboljši vetrovi, ki vso to težko meglo razpihajo so drobni pozitivni odzivi, dogodki in pozitivne spremembe pri ljudeh, ki jim prinesejo zdravje in energijo. Teh je bilo v lanskem letu kar nekaj. Pa to niso samo vse prodane knjige, ki so romale v roke ljudi, ki jih briga kaj jedo, vsa moja svetovanja, ki so naletela na odprta ušesa, vse moje kulinarične delavnice, ki so se tako ali drugače dotaknile ljudi….

Dotaknejo se me osebne zgodbe ljudi, ki so pri sebi premaknili gore in naredili nekaj zase: -udeleženka mojih delanvnic, ki je bila na njih že parkrat in sta z možem iz vsejedstva prešla na strogo veganstvo zaradi njegove bolezni; stanje se mu je močno izboljšalo,
  • 90 letna gospa, ki se je pod stara leta lotila rastlinske prehrane, ker je zašla v slepo ulico; sedaj se počuti odlično, izgleda vitalno, na zadnji kontroli krvi je imela odlično krvno sliko,
  • udeleženka delavnic, ki je izgubila s to vrsto prehrane več kot dvajset kilogramov, nima več holesterola in nasploh se počuti odlično,
  • vsi tisti, ki so po moji tretji izdani knjigi prenehali uživati kofein..
Pa je takih zgodb kar nekaj. Vsaka nosi trpljenje in lučko. Te drobne svetle lučke so tiste, ki nas podpirajo in ženejo naprej. Ko z njimi konec leta okrasimo svojo navidezno osebno smrečico, zasvetijo in nam dajo novo moč za naslednje leto. Saj samo to je resnično in navdihujoče.

RAZHUDNIKI ALI ZAKAJ SMO SI LJUDJE RAZLIČNI

Razhudniki ali po latinsko Solanaceae so družina cvetočih rastlin, v katero spadajo tudi: krompir (Solanum tuberosum), vse vrste čilija in paprike (S. Capsicum) – tudi kajenska paprika, paradižnik (S. Lycopersicum), jajčevec (Solanum Melongena) , tobak (S. Nicotiana), goji (Lycium barbarum ) in ašvaganda (Withania somnifera). Vsi vsebujejo glikoalkaloide, od katerih je najbolj strupen in poznan solanin. V dovolj visokih dozah je solanin za živali in človeka strupen. Povzroča iritacijo prebavnega trakta, poškodbe živčnega sistema, znastveniki so v svojih študijah povezali defekten plod s krompirjevimi glikoalkaloidi.V visokih koncentracijah solanin povzroča smrt.

Solanin ni vodotopen in se ne uniči s kuhanjem, izjema je cvrtje. Nekatere raziskave so pokazale, da se s cvrtjem razhudnikov uniči del solanina. Solanin se znotraj telesa ne razgradi in se izloča zelo počasi. Takoj se ga izloči 5% in potem vsak dan od 1 – 2%. Solanin se nalaga v večini organov, še posebej v ščitnici in v vseh mehkih tkivih vključujoč skeletne mišice.

Če oseba, ki tehta 60 kg poje 120 mg solanina, kaže znake zastrupitve. Normalno pridelovalci krompirja držijo nivo solanina od 2 – 13 mg/ 100 g krompirja. Največ solanina je v zelenih paradižnikih –tudi v tistih paradižnikih, ki niso dozoreli na soncu, v zelenih delih krompirja – se pravi v listih, gomoljih, ki so zeleni ali pa postanejo zeleni v času skladiščenja ter v kalčkih krompirja in v koži krompirja. Če krompir pravilno skladiščimo, nivo solanina ostane enak ali pa se celo zmanjša pri določenih vrstah krompirja. Pravilno skladiščenje krompirja pomeni: na temnem in hladnem prostoru, tam nekje do 7° C. Če krompir skladiščimo pri 24° C in na svetlem prostoru se nivo solanina poveča tudi do 9 krat.

Različni ljudje različno reagirajo na solanin, tudi absorbcija solanina je pri določenih ljudeh različna. Vse to je odvisno od genetike, življenjskega stila, načina prehranjevanja. Preprosto povedano, nekaterim škodi, nekaterim pa ne; vsaj na zunaj ne.

Američan Dr. Childers se je 50 let ukvarjal s sindromom zastupitve s solaninim. Dokazano se je samo z njegovo dieto, ki ne vsebuje razhudnikov pozdravilo 10 000 ljudi, ki so imeli artritis.

Jaz imam s solaninom kar velike težave – takoj po zaužitju dobim pike na določenih delih telesa, kasneje pa še oteklo ščitnico.

Razpravljati o tem, ali solanin škoduje ali ne, je brez pomena. Seveda škoduje, če bi ga v enem obroku pojedel visoko koncentracijo – iz zgodovine je znanih kar nekaj zastrupitev s krompirjem. Zato odločitev leži na vsakem posamezniku. Najbolj zanesljiv pokazatelj je test. Kineziolog Michael Lebowitz pravi: če vi ne prenašate razhudnikov je 50% verjetnost, da ga tudi vaši najbližji sorodniki ne.

Literatura:

Marita Cantwell;A Review of Important Facts about Potato Glycoalkaloids; August 1996 Perishables Handling Newsletter Issue No. 87 Page 26

Bushway, R.J., J.L. Bureau, and D.F. McGann.1983. Alpha-chaconine and alpha-solanine content of potato peels and potato peel products. J. Food Sci. 48: 84-86.

Valkonen, J.P.T., M. Keskitalo, T. Vasara, and L.Pietilä. 1996. Potato glycoalkaoids: A burden or a blessing? CRC Reviews in Plant Sciences 15(1): 1- 20.

Winter, C. K. 1990. Toxins of plant origen. Ch. 5. In: Chemicals in the Human Food Chain, ed. C.K.

Winter, J.N. Seiber and C.F. Nuckton. Van Nostrand Reinhold, New York. 276 pp.

N.F. Childers; Ph.D., M.S. Margoles, M.D. An Apparent Relation of Nightshades (Solanaceae) to Arthritis; Journal of Neurological and Orthopedic Medical Surgery; 1993

Fowler Michael: Nightshade free Pain Free; 2007 by Michael Fowler

Rodney J. Bushway, Janice L. Bureau, Deborah F. McGann; Alpha-Chaconine and Alpha-Solanine Content of Potato Peels and Potato Peel Products;

Journal of Food Science; Volume 48, Issue 1, pages 84-86, January 1983

Splet: http://www.michaellebowitzdc.com/html/Solanine.html