Zadnjič sem bila pri svoji fizioterapevtki Nežki zaradi ponavljajočih se športnih poškodb. V prvi vrsti je ugotovila moje dobro zdravje, predvsem mišic – povdarila je, da zaradi zdrave prehrane. Hm. Saj 20 letno vegansko prehranjevanje in veliko gibanja se mora nekje poznati!?

Moje poškodbe pa baje izhajajo iz pretiravanja (pravzaprav mi ni povedala nič novega, saj sem nagnjena k temu) in pa iz slabše razvitih mišic v levem predelu trebuha. No pa sem le zvedela vzrok svojih težav. Moj bivši trener mi je pri določenih bolečinah priporočal antibiotike, tiste tamočne, ki se jih baje dobi samo na Hrvaškem. Nežko je kar odneslo, ko sem ji to povedala. Z antibiotiki bi sicer rešila trenutno bolečino, vzroka pa ne. Torej moram delati na vzroku, kar je edino pravilno. Antibiotiki in protibolečinska sredstva odpadejo. Itak.

Od Nežke sem šla dobre volje in kar z nekaj domače naloge z vajami, ki jih moram delati vsak dan, da si okrepim mišice, z nasvetom, da ne smem pretiravati in z nasveti za vsakodnevno samomasažo. Raje masaža in vaje, kot pa goltanje kemije, pri kateri ne odpraviš vzroka.

Pa sem prišla domov in sem se zamislila. Vsako jutro tako ali tako delam energetske vaje dihanja, potem delam vaje za oči, ker nisem pripravljena na to, da bi nosila očala, nazadnje so prišle še vaje za okrepitev mišic. Saj razumem, da nisem več stara 20 let, ko bi moje telo kar vse preneslo in se ne bi pritoževalo. Pa se nič ne pritožujem nad vsemi temi vajami. Če pogledam moje vrstnike ali pa malo starejše generacije, jih je veliko na tabletah: proti pritisku, proti holesterolu, pa še ne vem proti čemu vsemu. Jaz namesto pest tablet naredim kopico vaj, se še naprej zdravo hranim in pa seveda odtečem nekaj kilometrov.

Spomnim se moje stare mame po očetovi strani in večine starih ljudi, ki so pri svojih 60 ali 70 letih pojedli kopico tablet, pa se jim je to zdelo precej normalno. Moja stara mama je padla v tako situacijo precej zaradi slabe prehrane – zelo rada je imela sladko in mastno. Saj veste tisto o ljudeh, ki so v drugi svetovni vojni stradali in bili pol svojega otroštva lačni, potem se pa niso mogli najesti »dobre« hrane.

Moj dedek po mamini strani je bil zdravnik in je pri svojih 86 letih še sekal drva in se vozil z motorjem naokoli. Tu pa tam je sicer pojedel kakšno tableto – v glavnem za želodec, vendar se mi zdi da bolj zaradi profesionalne deformacije. Redno pa tablet ni jemal. Doma smo vedno imeli celo lekarno, tudi zaradi dedkove profestionalne deformacije. Za vsak slučaj seveda. Ne zaradi potrebe.

Če potegnem črto in naredim izračun. Vsaj po eni strani imam dobre gene, prehranjujem se zdravo, skrbim za zdrav duh, dovolj se gibam, rezultat mora biti torej pozitiven. To je odvisno od mene, ostalo bodo pa bogovi že tako uredili, da bo prav. Torej je vsaka skrb odveč.

Comments

comments