Vedno, ko dobim novo delo, se prepričam, kaj naročnik od mene želi in potem se v skladu s tem tudi obnašam. Naj navedem primer. Ko sem nekaj let nazaj začela delati v vegetarijanski restavraciji, so od mene želeli organizacijo in kreativo. Torej postavila sem nov eko-rastlinski jedlilnik a la carte, ki se je dejansko prijel, skupaj smo uvedli bio kosila enkrat na teden, pa kar nekaj stvari pri nabavi sem zorganizirala. Pa verjetno še kaj. Rezultat je bil kar veliko povečanje prometa.

Moje naslednje delo je bilo štancanje in tu pa tam malo kreative. Zaradi tega se nisem pritoževala, ker sem vedela, kaj se od mene pričakuje in sem to tudi počela.

Potem sem postavljala eko trgovino na novo, ki še vedno deluje in sama sebi dokazala, da je moja največja strast nekaj postaviti iz nule.

Sledilo je kar nekaj zanimivega in nezanimivega dela, vendar ne bom naštevala vsega.

Rdeča nit moje zgodbe pa je vedno bila: ustvarjanje novih knjig, novi recepti, kulinarične delavnice, pisanje člankov, študiranje nove strokovne literature…. skratka nekaj za mojo dušo. Mogoče me zato tudi enolična dela, ki jih občasno opravljam, ne motijo, ker je življenje po drugi strani še vedno ustvarjalno in pisano. Predvsem mi pa ni problem početi več stvari hkrati oziroma delati več projektov naenkrat. Take, ki so povezani z ustvarjalnostjo in take, ki to niti najmanj niso.

Ko sem šla na razgovor za delo, ki ga opravljam sedaj, mi je bilo rečeno, da bo delo rutina, vendar se želi tudi moja kreativnost. Nove jedi, novi recepti. Za to nekaj časa ni bilo priložnosti, ker smo vsi skupaj ugotovili, da če bi šlli v to smer, bi morala biti več časa na delu, za kar pa ni denarja. Vse do sedaj, ko se je sodelavec poškodoval in sem sama dobila (zmotno) prepričanje o tem, da pa lahko naredim kaj novega, kaj bolje in drugače. Ko sem začela delati v tej smeri, sem naletela na odpor. Kritika, kontrola, pa želja delati tako, kot se je delalo do sedaj. Sicer vse narejeno v dobri veri in strahu pred novim, ki je lahko tudi slabo in ne le dobro, kot je bilo zmotno moje prepričanje. Ker ne želim siliti ljudi v ničesar in raje prva spustim vrv, kot pa da bi se šla vlečenje vrvi, mi je v glavi zazvonil alarm. Zelo hitro sem dojela, da tu nekaj ne štima. Poklicala sem prijateljico, ki se profesionalno ukvarja tudi z medosebnimi odnosi. Razložila sem ji situacijo. Takoj mi je namignila, da se njej zdi, da ima moj sodelavec razkorak. Po eni strani, ga je strah spustiti kontrolo, ker se boji, če ne bo narejeno po njegovo, ne bo dovolj dobro in bi bilo slabo za njegov posel, po drugi strani pa se zaveda, da bi potreboval nekaj novega. Še to mi je dejala, da to dvoje ne gre skupaj. Pa ni na meni, da bi se jaz odločala o tem.

Po nekaj minutni debati sem prišla do rezultata: to o mojem kreativnem delovanju na tem delovnem mestu je prodajanje buč. In sem se temu zelo hitro odrekla. Sedaj veliko sprašujem, kako naj bodo stvari narezane, skuhane, začinjene…. in naredim po navodilih, najboljše kar lahko. Tako je volk sit in koza cela.

Sicer se pa za kreativnost tako ali tako mnogo več plača.

Comments

comments