V četrtek 13.11,2014 sem bila povabljena na okroglo mizo o prehrani otrok v šolah in vrtcih. Poleg mene so bili gostje še Matjaž Kološa, Dare Korbar, Marjetka Založnik, Anamarija Slabe, Peter Rajšek, Neja Samar Brenčič, Franci Hočevar.

Vsi prisotni smo tako ali drugače povezani s prehrano otrok in se trudimo vsak na svojem področju, da bi bila prehrana otrok boljša. O tem ni bilo dvoma. Tako otroci dobijo vegetarijansko ali vegansko hrano, hrana je velikokrat pripravljena iz ekoloških sestavin, trudimo se otrokom približati zelenjavo in sadje, izobraziti kuharje, starše, otroke…Na okrogli mizi smo bili tisti, ki nismo in nikoli ne bomo vrgli puške v koruzo, kar se tiče boljše prehrane otrok. Čeprav se stvari počasi premikajo, se premikajo in problem ni v nas.

Problem je v tistih, ki jih na okrogli mizi ni bilo in jim je malo mar za otroke. To so starši, ki jim je vseeno, kaj dobijo njihovi otroci za jesti, starši, ki sami niso osveščeni glede zdrave prehrane, starši, ki nikoli ne kuhajo, starši, ki jim je prehrana postalo nujno zlo, kuharji v šolah, ki nočejo iz svojih začrtanih okvirjev, vodje prehrane, ki jim je ta služba samo način kako priti do denarja. Sama pravim, da nikoli niso krivi otroci. Otroke nekdo vzgaja in jim pripravlja obroke.

Obiskovalka iz primorske je povedala, da je prehrana na šoli katastrofalna, da je kot starš, ki ima otroka v šoli ena izmed redkih, ki se zavzema za boljše obroke v šoli ter da je do sedaj naletela na gluha ušesa.

Recimo bobu bob. Povedati je treba, da veliko otrok v šolah zavrača zelenjavo, zavrača sadje, ki ga dobijo brezplačno zaradi ukrepa EU in projekta shema šolskega sadja, noče piti vode, namesto preveč sladkanih pijač in ima seveda najraje hitro hrano. Velikokrat preobremenjeni kuharji, potem pripravljajo takšno hrano, ki bo otrokom všeč, pa čeprav ni najbolj zdrava, vodje prehrane opravljajo svoje delo po liniji najmanjšega odpora, vzgojitelji v vrtcih se ne trudijo otrokom približati hrano, večina staršev se pa tako ali tako ne trudi za prehrano svojih otrok in potem smo v začaranem krogu, ki se ponavlja. Pa bi moral izstopiti iz njega samo eden. Ali kuhar, ki bi začel pripravljati zdravo hrano na otrokom dostopen način, brez škodljivih aditivov, ali vodja prehrane, ki bi počasi uvajal spremembe, ali starš, ki bi skuhal doma bolj zdrav obrok. Otroci iz tega kroga sami ne morejo izstopiti. Kar spomnite se, kaj ste najraje jedli, ko ste bili majhni in česa niste marali. Jaz sem najraje jedla sladkarije on nisem marala solate in zelenjave. Ko so mi bližnji sorodniki začeli pripravljati doma bolj zdravo in okusno hrano in govoriti o pomenu le te, sem si oblizovala prste.

Spomnim se izkušnje, ki sem jo kot kuhar doživela v veganskem vrtcu, kjer smo kuhali izključno iz ekoloških sestavin. Otroci, ki so na novo prišli v ta vrtec so velikokrat na začetku vihali nos nad hrano. Kakšen teden ali dva. Ker so videli, da drugega ne bodo dobili in z vztrajnim in prijaznim prizadevanjem vzgojiteljev ter vzgledom svojih vrstnikov in trudom kuharjev so počasi začeli jesti vse in piti nesladkan čaj. Najbolj komično je bilo, ko je prišel tak starš po otroka v vrtec prej in ga je zalotil med kosilom. Ponavadi je začuden obstal in dejal: »Moj otrok pa tega ne je.« Kako ne je, če je ravnokar pojedel poln krožnik?

Kje je torej problem? Ne bi rekla, da v otrocih. Problem je v naši okostenelosti. Ko se bomo kot družba premaknili s točke na kateri smo zdaj, se bodo premaknili tudi otroci. In nič prej.

Comments

comments