Pomlad je čas čiščenja. Čistimo svoje domove, pa tudi svoja telesa. Eden izmed načinov čiščenja telesa je tudi post. Sama sem naredila že kar nekaj postov in prebrala kar nekaj literature na to temo. Največ seveda šteje izkušnja. Ker me ljudje precej sprašujejo na to temo – nazadnje prejšnji teden v Kalčku, je prav da napišem tudi nekaj na to temo. Za orientacijo in pomoč.

Večino ljudi je strah začeti post. Občutek imajo, da tega nikakor ne bodo zmogli, da je to preveč za njih. Zadaj za tem so lahko različni strahovi ali pa preprosto nesamozaupanje. Če ste eden takšnih, delajte post z nekom, ki ga je že delal ali pa se vsaj posvetujte. Na ta način si vlijete samozaupanje in dobite nekaj informacij.

Prve poste sem delala že na začetku fakultete, po dva do tri dni in so mi kar težko padli. Potem sem naredila svoj prvi tedenski post v skupini in moram reči, da mi je kar pomagalo. Nisem imela kaj dosti strahu, saj sem vedela, da so še drugi »sotrpini« poleg mene, ki počnejo to kar počnem jaz, se postijo. Na ta način sem bila bolj sproščena, poleg tega sem imela vedno možnost pogovora, za vsak primer, če me zagrabi kakšna kriza. Kasneje sem se postila tudi sama – veliko laže in brez strahu, kot bi se, če ne bi imela toliko postov za sabo.

Prehod na post

V življenju imam rada če z najmanj napora naredim največ. Tudi pri postu. Prvi dan posta pri meni poteka različno. Zadnje čase se kar takoj začnem postiti, z vodo in tekočino, včasih pa sem prvi dan v času kosila pojedla čajno skodelico zelo redkega jabolčnega kompota (sladkanega z javorjevim sirupom) in zgoščenega z malce kuzuja. Saj ne da telo ne bi zdržalo, problem je vedno glava. Glava pravi, da si lačen, da je čas kosila. S tem malim zaužitim obrokom pomiriš telo, predvsem pa duha in glavo, da ne nori po svoje. Po domače povedano. »Ne matraš se.« Pri kasnejših postih tega obroka nisem več potrebovala.

Pitje tekočin

Ko delamo post je zelo pomembno, da poslušamo svoje telo – katero tekočino si telo želi in koliko tekočine. Pitje po receptu toliko in toliko tega in tega soka na dan ni najbolje. Namreč vsak organ v telesu zahteva določeno energijo. Ledvica slano, želodec sladko, jetra kislo, srce grenko. Zato je najbolje, da izberemo tisti okus, ki si ga telo tisti trenutek želi. Moji posti izgledajo precej enolično. Zjutraj ponavadi spijem kakšne pol litra bancha čaja, sladkanega z jabolčnim sokom – počasi po požirkih. Vmes pijem vodo. Za »kosilo« moja ledvica zahtevajo svoje. Naredim si čisto juho, ponavadi kar iz jušne kocke, kakšna skodelica mi je dovolj. Vkolikor med postom hodim v službo in sem fizično bolj aktivna, si v juhi raztopim še malce miso paste. Popoldne spijem kakšen sok – okus je odvisen od dneva in zvečer spet juha. Vmes pa voda – po potrebi.

Pa še nekaj. Če še niste delali posta, preberite nasvete, literaturo, izprašajte prijatelja in potem vse pozabite. Post je zelo osebna izkušnja in nujno pri celi stvari je, da se poslušate. Po nekaj narejenih postih boste že vedeli, kaj vam paše in kdaj. En gram prakse je tako ali tako več vreden kot sto ton teorije.

Če delamo post s sokovi, je pomembno, da ne vnesemo preveč določenih vitaminov v telo.Obstajajo vodotopni vitamini in vitamini, ki so topni v maščobah. Vodotopni vitamini so vitamin C in vitamini B skupine. Ko zaužijemo preveč vodotopnih vitaminov, se iz telesa izločijo z urinom. Problem nastane pri maščobotopnih vitaminih : A, D, E, K. Ti vitamini se namreč skladiščijo v telesu, še posebej vitamin A in vitamin D. Preveliko zaužitje teh dveh vitaminov lahko vodi do toksičnosti v telesu. A se nahaja v vsej rumeni in zeleni zelenjavi in sadju (korenje, peteršilj, špinača, vodna kreša, brokoli, buča, marelice, solata itd). Vitamin D nastaja tudi v koži, če je koža izpostavljena sončnim žarkom.

To pišem zato, ker sem že videla primer, ko je znanka delala post, skoraj samo s korenčkovim sokom in je po nekaj dneh dobila čisto rumeno oranžne dlani in obraz, kar je tipično, če vneseš preveč A vitamina v telo. Pretiravanje nikoli ni dobro. Tudi pri zdravi hrani ne.

Pomanjkanja kakšnega vitamina pri postu v svoji dolgoletni praksi še nisem zasledila. Ko delamo post smo veliko bolj občutljivi in veliko bolj vemo kaj nam primanjkuje. Lahko pa seveda iz strahu, da nam ne bo česa primanjkovalo vnesemo preveč nečesa v telo. Saj pravijo, da ima strah velike oči.

Če pa delate post po Breussovi metodi, pa se sploh ni česa za bati. Breuss je s postom zdravil rakave bolnike in je imel kar nekaj uspeha. Njegov post traja 42 dni in vključuje zelenjavne in sadne sokove, ter čaje. Po njegovi metodi naj bi zaužili 55 % soka rdeče pese, 20 % soka korenja, 20 % soka zelene itd. Post deluje, preizkusilo ga je že nekaj 10000 ljudi.

Klistir in Kolonohidroterapija

Če smo na postu, je dobro, da si z vodo očistimo črevesje, po možnosti večkrat. Eden način čiščenja je klistir, ki si ga lahko sami naredimo doma, drugi način pa je kolonik, ki nam ga naredi terapevt. Kolonik je seveda bolj učinkovit kot klistir. Na postu se velikokat izločijo stare stvari, ki so bile nalepljene na stene črevesja in jih telo zaradi posta in globinskega čiščenja z vodo izloči. Skratka če delamo post, je lahko kolonik še bolj učinkovit.

Fizična aktivnost med postom

Med postom sedejo aktivnosti, ki ne obremenjujejo telesa preveč, kot so joga, lahna hoja v hrib, mogoče zelo lahen tek – odvisno od vsakega posameznika. Določeni ljudje so na postu bolj šibki kot ponavadi, določeni pa enostavno morajo biti fizično aktivni. Nekaj let nazaj sva bile s kolegico skupaj na postu. To je bil njen prvi post in pravzaprav ni vedela, če bo zmogla. Najbolje se je počutila, če je hodila vsako jutro na jogo, potem na telovadbo (ki je bila seveda telovadba prilagojena postu), pa zvečer spet na jogo. Seveda ji je uspelo.

Meni osebno na postu bolj paše počitek (tu pa tam kakšna telovadba in hoja), kot pa kakšna fizična aktivnost, če imam takrat dopust in ne hodim v službo. Če pa hodim v službo, pa si zberem post v obdobju, ki je zame najmanj stresno.

Izguba teže med postom

Tudi tu ni nekega pravila. Videla sem že obe skrajnosti. Ljudi, ki so izgubili veliko kilogramov ali pa skoraj nič. Praviloma ljudje na svojih prvih postih izgubijo več, kot pa na kasnejših. Če je človek med postom psihično in emocionalno umirjen, vsekakor izgubi manj, kot pa če ga pretresajo emocije in dvomi

Prehod na hrano

je zelo pomemben del posta. Prvi obrok po postu vzbudi v našem telesu spomin na prvi stik s hrano, ko smo se rodili: na mamimo mleko, ali pa na to, da ga nismo dobili in so nam dali namesto tega umetno hrano. Na dan lahko pridejo vse travme od takrat. Poznam nekaj primerov mojih prijateljev, ki niso mogli jesti, ko naj bi prekinili post, zaradi blage slabosti in neprijetnega občutka v želodcu. Prijateljica je potrebovala en dan, da je predelala spomine, ki so ji prišli na dan ob ponovnem stiku s hrano, že sam vonj ji je povzročal slabost. Odločila se je, da bo jedla šele takrat, ko se bo njen želodec umiril – to je bilo šele naslednji dan.

Ob prvem stiku s hrano je pomembno, da hrano zelo dobro pregrizemo In seveda, da ne pojemo preveč. Za prvi obrok mi je ponavadi dovolj bogata zelenjavna juha. Želodec, ki je nekaj dni sprejemal samo tekočino, se mora na hrano spet navaditi. Najbolje, da prehod naredimo počasi. Poznam primer, ko je oseba, ki je bila en teden na postu, prvi dan pojedla preveč in se je telo odzvalo z visoko temperaturo.

Kaj jemo naslednje dni, pa je odvisno od vsakega posameznika. Nekateri že takoj lahko jedo težko hrano, kot so na primer stročnice, nekateri pa en teden po postu še vedno jedo le zelenjavo. Pravila ni. Samo počasi in z občutkom, pa seveda dobro prežvečiti vsak grižljaj.

Comments

comments