Čez prvomajske praznike sva šla z možem na Sicilijo. Prvič zato, ker rada potujeva, drugič zato, ker sem si kot arheolog želela videti silne grške templje in rimske vile v naravnem okolju – seveda tiste precej bolj ohranjene. Sicilija je namreč znana po tem, da na njej stoji najbolj ohranjen tempelj iz časov straih Grkov in pa čudovita zelo ohranjena in restavrirana ogromna rimska vila z mozaiki, termami in baziliko. Zadnji razlog potovanja se seveda tiče hrane. Kamorkoli pridem, me zanimajo prehranjevalne navade in jedi dežele. Vedno se da odkriti kaj zanimivega in edinstvenega.

Kar se prvih dveh razlogov tiče, sem zadovoljna. Potovanje je bilo super, vreme tudi, videla sem veliko.

Kar se prehrane tiče – pomaranč sem se najedla, predvsem takih ekoloških, direktno iz drevesa. Njihova prehrana je sicer precej bogata, pašta ne sme manjkati, pa kus kus tudi ne (arabski vpliv), sladice, nekatere tipične, ki te zasvojijo že s pogledom, brez kave ne gre, brez vina pa tudi ne. Vendar nič veganskega.

Takoj po prihodu v stanovanje, ki sva ga najela, nama je lastnik kot dober gostitelj ponudil vino, midva pa alkohola sploh ne pijeva. Potem smo pristali na domačih eko pomarančah. Izgled pomaranč je bil porazen, okus pa božanski – sladke, sočne… če pomislim na njih, se mi še sedaj cedijo sline.

Ko sem hotela skuhati večerjo, je nastopil mali problem. Najprej sem v kuhinji našla 4 »kafeterije« torej tiste italjanske mašine za kuhanje kave. Od najmanjše, take za eno kavo, do največje, take za 6 kav. Pa naj še kdo reče, da Italijani niso kofetarji. Sicer sem jih pa uporabila, ker sem v njih naslednje dni kuhala ječmenovo kavo.

Loncev je bilo kar nekaj, vendar vsi aluminjasti, – saj vemo da je aluminijasta posoda zdravju škodljiva; ponve pa vse teflonske – tudi teh ne uporabljam. Na srečo sem nekje v kotu omare našla ekonom lonec iz nerjavnega jekla, ki sem ga uporabljala za kuhanje vse naslednje dni.

Restavracije ali fast fooda z vege prehrano nikjer nobenega. Vsaj na severu ne. Sicer pa tega nisem niti pričakovala, ker sem že na portalu Happy cow ugotovila, da ne bo nič s prehranjevanjem zunaj. Torej bomo kuhali doma.

Sem pa pri nakupu zelenjave pri lokalnem prodajalcu odkrila nekaj buči ali mali lubenici podobnega – italijanski izraz je cocomero. Gospa, ki je bila ravno v trgovini, je povedala, da je odličen na solati in je tudi bil: z zeliščno soljo, limonco, z malce oljčnega olja, sam ali z drugo zelenjavo. Njegov nežen okus malce spominja na kumare, vendar sadež (predvidevam, da je sadež) ni voden kot kumara. Za moj okus precej boljši. Seveda sva potem do konca tedna jedla samo še solato iz te zelenjave. Če odkrijem nekaj dobrega in vem, da so temu dnevi šteti potem to jem vsak dan.

Sedaj že dva dni doma vztrrajno googlam in se sprašujem, kakšen je slovenski izraz, če sploh obstaja. Po pravici povedano še niti do latinskega izraza nisem prišla. Nazadnje sem na enem izmed blogov odkrila nekaj precej precej večjega, ki ima baje okus po kumarah, zadevi se reče »cocomero bianco«. Sumim, da bi lahko bila bela lubenica, vendar še nisem popolnoma prepričana.

Bom že prišla do odgovora in mogoče do semen, pa če bo treba zato še enkrat na dopust na Sicilijo.

Comments

comments