O sladkorju in naravnih sladilih sem že pisala. Na mojih delavnicah me o tem neprenehoma sprašujejo, jaz pa v tej smeri še kar naprej raziskujem in pridobivam svoje lastne izkušnje. Kdo je že rekel, da je en gram prakse vreden toliko, kot ena tona teorije? Danes vas ne bom utrujala s teorijo. No mogoče čisto malo in samo toliko, kot se mi zdi potrebno.

Človeška bitja niso vedno uživala sladkor, sploh pa ne tako koncentriranega in v takšnih količinah. Če pogledamo Evropo, so sladkor iz sladkornega trsa in sladkorne pese v večji količini začeli uporabljati šele konec 19. stoletja. Še prej so ga zaradi visoke cene uporabljali le redko, pa še to v glavnem samo bogatejši.

Sama uporabljam samo naravna sladila, kot so različne vrste sladov (pšenični, ječmenov, koruzni…), ksilitol (brezovo sladilo), kokosov sladkor, stevio, yacoon. Več o sladilih si lahko preberete v moji drugi knjigi.

Letos poleti sem doživela zanimivo izkušnjo, ki je tudi mene samo presenetila. O sebi sem imela mnenje, da zdravo jem in da imam s sladkorjem razčiščen odnos. Kave in čaja nisem nikoli sladkala, sem pa vsak dan pojedla malce sladila, ali je bilo to v sladici, ki sem jo spekla, v jutranjih mislijih , v čokoladi, ki sem jo naredila, kakšni kupljeni naravni sladkariji, presni tortici, ki sem jo jedla kje zunaj…. Pa tega ni bilo veliko – za vzorec, vendar skoraj vsak dan.

Letos poleti sem zaradi nekega čiščenja organizma, ki sem se ga lotila, dobra 2 meseca delala dieto brez sladkorja. Jedla sem samo sveže sadje (suho ne, ker je sladkor v njem preveč koncentriran) in nobenih sladic, tudi tistih sladkanih z naravnimi sladili ne.

RECIMO BOBU BOB

Že na začetku diete se je podrlo moje prepričanje o tem, da nisem odvisna od sladkorja. Prve tri tedne se mi je vsak dan pojavljala želja po sladkem, pravzaprav je bilo tako, kot pravi definicija za odvisnost: Kadar ob pomanjkanju “nečesa” nastopi večje neravnovesje v mislih, čustvih ali telesu in se hkrati pojavi zelo velika želja po “nečem” ali nadomestku, lahko govorimo o odvisnosti. Pri meni je nastopilo miselno neravnovesje in pa želja.

Ker sem trmasta in ponavadi kar začnem tudi končam, želji nisem podlegla – od sladkih stvari sem jedla samo sadje, si delala smoothije in sladolede brez sladkorja. (recept najdete v moji zadnji kuharici) In glej čudo, bolj sem zakoračila v dieto, manj sem razmišljala o sladkarijah.

PO DIETI

Po končani dieti sem se počutila mnogo bolje – prerojeno, prečiščeno, z več energije in še kaj…. Predvsem pa sem se znebila odvisnosti od sladkorja. Navdušujoče je to da, če sem imela potrebo po sladkem, to ni bila več enaka potreba, ko moraš dobiti košček čokolade, ampak sem to potrebo v miru zadovoljila s skodelico npr. riža ali surovim korenčkom. Sladice narejene z naravnimi sladili me sploh niso več mikale. Predvsem pa mi je bilo neznansko všeč stanje v katerem sem bila. Včasih, ko sem bila lačna sem velikokrat pojedla tudi kakšno sladico, sedaj pa mi je bila že sama misel na to tuja.

Najbolj čudno je bilo pa to, da ko sem pojedla kakšno sladico narejeno z naravnim sladilom, mi je bila že majhna količina dovolj. Večino sladic, ki jih nisem sama naredila, nisem mogla jesti, ker so bile za moj okus presladke. Če pa sem sladice pojedla preveč – sem imela težak želodec, nejasne misli, srbečico po koži…

SMERNICE ZA NAPREJ

Sedaj sladico pojem enkrat ali dvakrat na teden v zelo majhni količini in to mi je več kot dovolj. Večinoma pa delam sladice brez sladkorja ali sladu. Če si zaželim čokolade si pripravim grenko čokolado z malce stevije. Prejšnji mesec smo na kulinarični delavnici delali presno kakijevo torto, popolnoma brez sladkorja in sladil – že kaki je dovolj sladak. Udeleženke delavnice so pojedle vse, pa nobena se ni pritoževala, da je premalo sladka.

Comments

comments