Dobila sem povabilo, da bi kuhala na taboru preživetja v naravi na umetnem jezeru Klivnik pri Ilirski Bistrici, ki je trajal od petka 13.8.2010 do petka 20.8.2010.

Ker še nikoli nisem kuhala pod šotorom, brez tekoče vode in vsega udobja, ki ga ima ponavadi kuhar na voljo, sem sprejela izziv. To je pomenilo priprava jedilnika za cel teden, vnaprejšnja nabava skoraj vseh surovin. Potem pa samo še dogovor za dostavo svežega sadja in zelenjave enkrat v začetku tedna in vse je bilo nastavljeno, da se odvrti.

Teden dni pred taborom sva šla z Mihom pogledat prostor, kjer bomo taborili. Travnik lociran med dvema potokoma in umetnim jezerom na eni strani je v poznem popoldnevu deloval prijetno in spokojno.

V petek zjutraj sem končno naložila vso hrano v avto in se okoli poldneva odpravila iz oblačne Ljubljane. Vremenska napoved sicer ni bila tako slaba, vendar se je Ljubljana tisto jutro močno spogledovala z dežjem in samo še vprašanje časa je bilo, kdaj bo dež res začel. Na avtocesti je dež že kapljal in par minut za tem se je kar ulivalo. Na Klivniku, je dež že ponehaval. Boštjan in Miha sta bila mokra, vendar dobre volje in delovno razpoložena. Štabni šotor – prostor za kuhinjo in jedilnico, je bil že skoraj postavljen. »Kuhinjske elemente« sta zbila kar iz lesa in postavila nanje 3 velike kuhalnike. Dež je še vedno malce rosil, ko smo pripeljano hrano zlagali na palete pod šotor. Bila sta že pošteno lačna in čas je bil za prvo kosilo iz novo nastale kuhinje.

Pozno popoldne so počasi začeli prihajati ljudje. Zame je to pomenil začetek pripravljanja večerje. Postregla sem jim z lahko zelenjavno mineštro.

V soboto so se začele stvari dogajati na polno. Že takoj prvi dan so moški postavili brv čez potok, tja je vodila namreč pot do wc-ja. Ljudje so veselo klepetali ob nabiranju drv in pripravljanju ognjišča. Po kosilu so uživali v vožnji s kanujem in kopanju v jezeru. Boštjan in Miha sta se ukvarjala še z dokončnim urejevanjem kuhinje in jedilnice.

Ker moja kuhinja seveda ni imela hladilnika (lahko bi skopali luknjo v zemljo in na ta način dobili precej hladen prostor), smo v dokaj hladen potok postavili največji lonec in ga obtežili s kamni. Vse je bilo nared. Jedilnik pa tudi ni bil preveč kompliciran, tako da mi kuhanje ni delalo težav. Tudi dejstvo, da je bilo nekaj ljudi, ki niso jedli čebulnic in nekaj, ki so bili poleg veganske prehrane še na dieti proti candidi me ni obremenjevalo. Občutek, da sem v naravi, mi je kljub malo manj »udobnemu« kuhanju dajal veliko veselja ter mirnost in sproščenost. In nenazadnje vsi tisti otroci, polni radovednosti in raziskovalnega duha.

Že opolnoči se je razbesnela prava nevihta. V nedeljo ob petih zjutraj me spravi pokonci misel na dva lonca v potoku. Prvi je služil kot hladilnik, drugi je čuval ostanke večerne mineštre. Par sekund zatem zaslišim čuden hrup, ki ga poskusim določiti. Hm…. govorjenje ni, kaj je potem? Prešine me: lonec vendar! Stečem ven in po potoku se res pelje lonec. Potok je ponoči precej narasel, spodnesel lonec in ga začel nositi s sabo. Ker je bil lonec prehiter, da bi ga ujela, sem ga lahko samo gledala, kako je »odglisiral« mimo. Urno stečem v šotor zbudit Miho in Boštjana, ki sta čez par trenutkov že sedela v kanuju – iz mirnega sna sta kar nenadoma morala na lov za lonci. Potem sem šla pogledat ali je drugi lonec še tam. Seveda ga ni bilo. Verjetno je dvignil sidro malo pred prvim.

Čez pol ure sta bila Miha in Boštjan nazaj. Ulov je bil le deloma uspešen. Velik lonec sta ujela, ko je počasi plul po jezeru, v njegovih brazdah pa mu je sledila cvetača. Na srečo smo drugi lonec in pripadajoče pokrovke našli, ko se je potok zbistril. Tudi hrano iz »hladilnika« nam je tekom dni vrnilo jezero. Vsa je bila vakumsko zapakirana in sem jo kasneje lahko uporabila.

Drugi dan je izza oblakov pokukalo sonček – dan kot nalašč za nabiranje gob. Boštjan je taboreče popeljal po gozdu na spoznavanje gob – užitnih in neužitnih. Nabrali smo jurčke, gabrove dede, lisičke, črne trobente, golobice, kostanjevke, brezovčke, pa verjetno še kaj. Pred večerjo sem tako dobila »gozdno meso« in lotila sem se priprave rižote. Med čiščenjem gob sva se z Boštjanom spogledala in ugotovila, da je gob za res dobro rižoto malce premalo. Boštjan je hitro nekam izginil in čez slabih 15 minut prinesel še dodatno košaro čisto svežih gob. Rižota je bila pa tako slastna, da je nič ni ostalo.

Comments

comments