Nekega lepega dne v decembru leta 2006 je prispel telefonski klic, da bi me januarja potrebovali v Hotelu Zlatorog v Bohinju kot vodjo kuhinje. Pričakovali so Heather Mills s skupino približno 40 Angležev in želeli so vegansko hrano. Klical je takratni glavni kuhar Andrej, s katerim sva se spoznala poleti, ko je kupil mojo knjigo. Že takrat mi je omenil, da bodo verjetno dobili veganske goste in da bi potreboval nekoga, ki se spozna na to hrano. Dala sem mu svojo vizitko in seveda na celo zadevo pozabila. Telefonski klic me je prijetno presenetil. Angleži so rezervacijo potrdili .

V roku enega tedna sem jim poslala jedilnik, rečeno je bilo, da se bo hrana postregla po principu samopostrežnega bara in da naj bo raznovrstna. Obljubili so mi tudi pomoč dveh kuharjev. Sem se kar veselila novih dogodivščin.

Torej poslala sem jim jedilnike, seznam sestavin in kje se te sestavine naročijo; pa seveda vse je bilo ekološkega izvora. Za svežo zelenjavo smo se dogovorili, da jo pripeljem tisti dan, ko pridem, da jim ne bo potrebno hoditi zaradi tega v Ljubljano. Ostalo hrano so naročili pri dogovorjenih dobaviteljih.

Konec tedna naj bi začela delati, v sredo pa zvem, da nam podjetje, ki naj bi bilo naš glavni dobavitelj, hrane ne more dostaviti do dogovorjenega roka. Zakaj? Delali so inventuro in ugotovili, da jim stvari ne štimajo. Direktor je potem ustavil ves »izvoz« hrane iz skladišča, dokler se stvari ne uredijo, pa nič ni kazalo na to, da se bodo do konca tedna. Dva dni smo se klicarili, tudi malce hude krvi je bilo vmes, ampak na koncu so le obljubili, dostavo hrane z enodnevno zamudo.

Cela zadeva z zamaknjeno dostavo je potegnila za sabo, da je bilo treba že takoj prvi večer improvizirati. Nekaj sestavin so nam že pripeljali, nekaj jih je imel kuhar že v skladišču od prej, pa smo pripravili prvi obrok. Vse je bilo ok. Ampak vseeno sem si oddahnila, ko mi je bilo rečeno, da dobim ostalo robo takoj naslednji dan zjutraj. Po pregledu shrambe sem namreč ugotovila, da smo za zajtrk malo kratki. Ampak življenje je tako ali tako popolno, razmišljajmo pozitivno, roba bo tukaj že pred zajtrkom.

Hrana je bila res že pred zajtrkom pri nas. Vse smo zložili v skladišče in pripravili zajtrk za približno 40 ljudi. Kmalu po zajtrku sem začela razmišljati o večernem jedilniku. Pripravljenega sem ga imela za cel teden, ampak ponavadi se ga res ne držim »čisto u nulo«. Odvisno pač od situacije. Večinoma raje poslušam svoje občutke, ki mi pravijo, da bo šla določen dan določena hrana lažje skozi želodček. Lahko pa pride kaj vmes npr., da mi česa zmanjka, ali pa da imam česa preveč.

Tudi tokrat ni bilo drugače . Zastavljenega jedilnika sem se držala le malo. Tokrat je prišel vmes kuhar, ki je bil določen za mojega pomočnika in je obvladal razne vrste testa. Najbrž mi ni treba povedati, da je med drugim kar nekaj let delal v piceriji, zato je bil pri izdelavi vseh vrst testa spreten. Ne marajo vsi kuharji delati testa, ampak to je že poglavje zase. Odlično je znal pripraviti tudi vlečeno testo, pa zelo hitro se je učil. Z drugimi besedami – stvar ga je zanimala. Hitro sva se ujela in tako smo en dan med drugim pripravili tudi vegansko pico, ki je bila odlična. Spet drugič smo naredili slan zelenjavni zavitek, pa jabolčni zavitek, pa polnjene slane kruhke. Na jedilniku ni manjkalo zelenjave, pa tudi tofuja in sejtana ne.

Prvi del tedna je zelo hitro minil, v sredini tedna smo bili kot ekipa že kar uigrani. »Pica men« je bil moj stalni pomočnik. Velikokrat me je spraševal, kaj uporabim namesto tega, kaj namesto onega. Ostali kuharji so se menjavali, bistveno je bilo, da so bili zelo mlada ekipa in odprti za novosti. Ko razmišljam za nazaj, ugotavljam, da smo se imeli dobro ter da sem se vsaj jaz tudi kaj naučila.

Za večerjo smo vedno pripravljali par vrst hrane (če se prav spomnim je bilo to 3-4 vrste slane hrane in pa sladica). Delati je bilo treba, vendar smo vso hrano pripravljali v miru. Seveda je to drugače kot kuhanje za a la carte, ko znaš kar »pošteno zaplavat« (to pomeni, da imaš dela čez glavo in še čez), če pride v restavracijo naenkrat veliko ljudi in naročila kar dežujejo. Oboje ima pač svoj čar.

Nekje proti koncu tedna smo pripravili žličnike iz buče Hokaido s kvasnim namazom, nad katerimi so bili gostje čisto navdušeni. Še po večerji so me spraševali za recept.

Čeprav sem delala kar nekaj ur na dan, je moja stalna prisotnost v hotelu (tam sem imela namreč sobo) potegnila za sabo tudi to, da sem se spoznavala z gosti. Predvsem zjutraj po zajtrku, ko so nekateri še posedeli v restavraciji. Zdeli so se mi zelo prijetni ljudje. Poleg tega sem hodila vsak dan plavat v bazen, ki je bil ponavadi prazen, sploh v dnevnem času, ko so bili vsi gostje na smučanju ali pa kje drugje. Uživala sem tudi v sprehodih okoli jezera.

Proti koncu tedna je praznovala Heather rojstni dan in naročeno mi je bilo, da pripravim torte. Naredila sem tri različne: čokoladno, ki je na takih praznovanjih nikoli ne spustim, pa kokosovo in sadno.

V nedeljo zjutraj, mi je bilo kar malo žal, da se je vse končalo. Ko sem se peljala proti domu, sem razmišljala, da sem se pravzaprav počutila ves čas čisto dopustniško. Ne vem, kaj je botrovalo tem občutkom, ali moje vsakodnevno plavanje v bazenu in občasni sprehodi po prelepi naravi ali pa dejstvo, da sem lahko delala popolnoma v miru in brez priganjanja. Najbrž pa ravno prava mera vsega.

Comments

comments